dcsimg
Image of Goosefish Barnacle
Creatures » » Animal » » Arthropods » » Typical Crustaceans »

Barnacles

Cirripedia Burmeister 1834

Cirripedia ( Spanish; Castilian )

provided by wikipedia ES

Los cirrípedos (Cirripedia) son una subclase de crustáceos maxilópodos denominados comúnmente percebes, incluyendo la bellota de mar y la anatifa. Son uno de los grupos de crustáceos más modificado; su peculiar morfología hizo que hace dos siglos se confundieran con moluscos. De hecho, muchos de los nombres que se le dan a diferentes partes de su cuerpo responden a esta antigua creencia (manto y placas por ejemplo). Sin embargo, al estudiar sus larvas se vio que eran similares a las de ostrácodos, lo que fue clave para estudios posteriores que concluyeron que se trataba de crustáceos con una morfología "aberrante". Entre los cirrípedos encontramos algunas especies de interés comercial como el percebe (Pollicipes cornucopia) y el picoroco (Austromegabalanus psittacus).

Los cirrípedos tienen dos tipos corporales básicos: con y sin pedúnculo. Los que no tienen pedúnculo cubren normalmente todo el litoral rocoso, mientras que los pedunculados prefieren vivir mar adentro o sobre objetos flotantes. Además de estos dos tipos básicos, existe un tercer tipo de morfología algo diferente, los llamados "amorfos" o Verrucomorfa. Estos últimos no son simétricos y viven en aguas profundas, generalmente sobre las espinas de erizos (ver Echinoidea) o como comensales de ballenas.

Biología

Los cirrípedos poseen dos estados larvarios: el primero, de larva nauplius, y el segundo, de larva cipris o cíprida:

  • Como larva nauplius, forma parte del zooplancton, flotando en las aguas a merced del viento, de las olas y corrientes marinas. Se alimentan activamente, y, tras dos semanas, alcanzan el segundo estado.
  • Como larva cipris ya no se alimentan y son nadadores activos. Su presencia es indicativa de alta calidad de las aguas, en cuanto a contaminación y productividad.

Cuando una larva cipris encuentra un lugar adecuado para fijarse, lo hace e inicia el proceso de metamorfosis, dando lugar a un cirrípedo juvenil, que, típicamente, posee una morfología a desarrollar consistente en seis placas a modo de armadura, externas. Durante el resto de sus vidas, los cirrípedos son sésiles y se alimentan filtrando plancton con sus apéndices y liberando sus gametos. Se les suele encontrar en la zona intermareal.

Una vez completada la metamorfosis y alcanzada la forma adulta, siguen creciendo, pero no sufren mudas o ecdisis; por el contrario, crecen por adición de material a su cubierta calcificada.

Como muchos otros invertebrados, los cirrípedos son hermafroditas y alternan el estado masculino y femenino temporalmente: es decir, existe un estado unisexual alterno o, lo que es lo mismo, un individuo puede ser inicialmente macho y luego hembra, y viceversa. En cuanto a la morfología del órgano reproductor, los percebes ostentan el récord de tamaño de pene, en relación a su cuerpo, de todo el reino animal.[1]

Existen cirrípedos de biología muy distinta: es el caso de los representantes del género Sacculina, que son parásitos de cangrejos.

Empleo en gastronomía

Algunos percebes son consumidos como marisco, fundamentalmente en Grecia, España y otros países mediterráneos.

Se explota sobre todo en Galicia (Pollicipes pollicipes), constituyendo un producto típico de su gastronomía; acostumbra a ser recogido manualmente con riesgo considerable para los operarios, localmente llamados percebeiros.

Sus parientes americanos comestibles son el gooseneck barnacle (Pollicipes polymerus), en el Pacífico boreal, y el picoroco (Megabalanus psittacus), en el Pacífico austral.

Incrustación

Estos organismos pueden unirse a casi cualquier especie marina; además de ballenas y otros cetáceos también pueden fijarse en tortugas marinas, cangrejos, langostas, moluscos bivalvos, algunos peces e incluso se han visto en delfines y manatíes, y muchas otras criaturas oceánicas

Los cirrípedos pueden unirse a estructuras navales y no sólo a sustratos naturales. Es el caso de los cascos de los buques, cuya consecuencia es denominada incrustación. Este hecho es evitado en las industrias navieras por adición de pinturas anti-incrustación, que alteran la biología de la especie interfiriendo en el desarrollo y cambio de sexo de los individuos.

Curiosidades

En Europa, hasta bien entrada la Edad Moderna se creyó que las aves llamadas barnaclas eran la metamorfosis madura de los percebes (llamados en inglés barnacles). La gente burlaba así el ayuno de carnes durante la cuaresma (pues de acuerdo con la doctrina cristiana durante ese periodo las únicas carnes que se podían comer eran las de pescados y mariscos), y lo hacía comiendo las aves llamadas barnaclas y otras similares (gansos y patos), que eran clasificadas como "moluscos" o "crustáceos". Uno de los argumentos para tan curiosa taxonomía era el hecho de que los percebes tienen órganos que recuerdan a plumas.

Clasificación

Seguimos el esquema propuesto por Martin y Davis que sitúa a los Cirripedia como infraclase de los Thecostraca y la consiguiente clasificación hasta el nivel de orden.[2]

Infraclase Cirripedia Burmeister, 1834

Referencias

  1. «Barnacle general biology». Museum Victoria. 1996. Archivado desde el original el 17 de febrero de 2007. Consultado el 28 de abril de 2007.
  2. Martin, J. W. & Davis, G. E. (2001). An Updated Classification of the Recent Crustacea. Natural History Museum of Los Angeles County. pp. 132 pp. Archivado desde el original el 29 de diciembre de 2009. Consultado el 25 de noviembre de 2009.

 title=
license
cc-by-sa-3.0
copyright
Autores y editores de Wikipedia
original
visit source
partner site
wikipedia ES

Cirripedia: Brief Summary ( Spanish; Castilian )

provided by wikipedia ES

Los cirrípedos (Cirripedia) son una subclase de crustáceos maxilópodos denominados comúnmente percebes, incluyendo la bellota de mar y la anatifa. Son uno de los grupos de crustáceos más modificado; su peculiar morfología hizo que hace dos siglos se confundieran con moluscos. De hecho, muchos de los nombres que se le dan a diferentes partes de su cuerpo responden a esta antigua creencia (manto y placas por ejemplo). Sin embargo, al estudiar sus larvas se vio que eran similares a las de ostrácodos, lo que fue clave para estudios posteriores que concluyeron que se trataba de crustáceos con una morfología "aberrante". Entre los cirrípedos encontramos algunas especies de interés comercial como el percebe (Pollicipes cornucopia) y el picoroco (Austromegabalanus psittacus).

Los cirrípedos tienen dos tipos corporales básicos: con y sin pedúnculo. Los que no tienen pedúnculo cubren normalmente todo el litoral rocoso, mientras que los pedunculados prefieren vivir mar adentro o sobre objetos flotantes. Además de estos dos tipos básicos, existe un tercer tipo de morfología algo diferente, los llamados "amorfos" o Verrucomorfa. Estos últimos no son simétricos y viven en aguas profundas, generalmente sobre las espinas de erizos (ver Echinoidea) o como comensales de ballenas.

license
cc-by-sa-3.0
copyright
Autores y editores de Wikipedia
original
visit source
partner site
wikipedia ES

Vitičnjaki ( Spanish; Castilian )

provided by wikipedia SL

Acrothoracica
Thoracica (polipasti vitičnjaki)
Rhizocephala (korenoglavci)

Sinonimi

Thyrostraca, Cirrhopoda, Cirrhipoda, Cirrhipedia

Vitičnjaki (znanstveno ime Cirripedia) so skupina morskih rakov, ki jo klasificiramo na nivoju nižjega razreda, vanjo pa uvrščamo okrog 1200 danes živečih opisanih vrst. Z izjemo nekaterih zajedavskih vrst živijo vsi predstavniki pritrjeno (sesilno) in imajo napram drugim rakom zelo spremenjeno telesno zgradbo.

Telesna zgradba

 src=
Pecljati vitičnjaki z iztegnjenimi nožicami

Odrasli pritrjeni vitičnjaki so prilepljeni na podlago z izločkom t. i. cementne žleze, ki se nahaja blizu baze prvega para tipalnic. Zunanja lupina oz. plašč obdaja celotno telo in tekom razvoja jo prerastejo apnenčaste plošče. Plaščeva odprtina je obrnjena navzgor, skoznjo žival iztegne svoje dolge oprsne okončine, s katerimi filtrira vodo. Prostoživeče vitičnjake delimo v dve skupini, tiste s pecljem in tiste brez njega. Večinoma so veliki do nekaj centimetrov, največji pa predvsem na račun peclja dosežejo tudi do 75 cm v dolžino.

Pri pecljatih vitičnjakih je telo dvignjeno od podlage na mišičastem peclju (pedunklu), ki je preobražen glavin del telesa pred usti. V peclju so cementna žleza in ostanki prvega para tipalnic. Preostanek telesa je obdan s plaščem, ki ga prekrivata dva para apnenčastih plošč. Žival lahko njegov zadnji rob stisne skupaj ali razpre in skozenj iztegne noge. Nepecljati vitičnjaki so pritrjeni neposredno ob spodnjem robu plašča, pri čemer je lahko rob bodisi apnenčast, bodisi membranast. Plaščeve plošče obdajajo telo kot navpična stena in so lahko povezane med seboj samo z mišičnim tkivom ali tudi z zobci oz. so pri nekaterih vitičnjakih celo deloma zraščene. Odprtino prekrivata premični razporni plošči, s katerima jo lahko žival zapre.

Telo je znotraj plašča ukrivljeno s hrbtom navzdol, tako da noge štrlijo navzgor proti odprtini plašča. Navadno imajo šest parov nog, ki so dolge, dvovejnate in poraščene z množico dolgih ščetin, žival z njimi filtrira vodo. Imenujemo jih ciri, iz česar izvira znanstveno ime taksona. Členjenost telesa je zabrisana. Obustne okončine so lahko preobražene na različne načine, hrano drobijo z drgnjenjem ob trdno kutikulo sprednjega črevesa. Prebava poteka v slepih izrastkih srednjega črevesa, v katerega se odpira parna pankreatična žleza. Srca in žil nimajo, vlogo poganjanja krvi po telesu ima mišičasta telesna votlina blizu ust. Tudi škrge manjkajo, izmenjava plinov poteka v glavnem preko nog in plaščeve votline.

Vitičnjaki z zajedavskim načinom življenja imajo v splošnem enostavnejšo telesno zgradbo brez oklepa in okončin. Prehranjujejo se tako, da se vrastejo v škrge gostitelja s pomočjo nitastih, koreninam podobnih struktur iz nediferenciranih celic.

Razmnoževanje in razvoj

 src=
Cipris vitičnjaka

Pravkar izleglo ličinko imenujemo navplij. Ta prosto plava kot plankton, po petih levitvah pa se preobrazi v naslednji stadij ličinke, imenovan cipris (po istoimenskem rodu rakov dvoklopnikov, ki jim je zelo podobna) in poišče primerno mesto za pritrditev. Potem se pritrdi s pomočjo cementnih žlez, skelet pa ji preraste apnenčasta obloga. Po preobrazbi v odraslo žival rastejo z večanjem apnenčastih plošč ob robovih. Teh plošč ne odvržejo ob levitvi, odvržejo le zunanji skelet.

 src=
Kamrica za potomce (sacculina externa) zajedavskega vitičnjaka na zadku rakovice

Spolno razmnoževanje je zaradi pritrjenega načina življenja težavno. Večinoma so hermafroditi, le zajedavski vitičnjaki imajo ločena spola. Jajčeca se razvijejo v jajčni vrečki v plaščevi votlini osebkom, ki jih označujemo za »funkcionalne samice«. Penis »funkcionalnih samcev« je izredno iztegljiv in je po razmerju z velikostjo telesa verjetno najdaljši v živalskem kraljestvu.[1] Z njim žival seže do plaščeve votline funkcionalne samice v svoji bližini in vanjo odloži paket semenčic, ki nato predrejo jajčno vrečko in oplodijo jajčeca. Osamljeni osebki se ne morejo pariti in poginejo brez potomcev. Pri nekaterih vrstah so samci zelo majhni in z zakrnelo telesno zgradbo. Tak samec živi zajedavsko znotraj polno razvitega osebka in ga, ko oba odrasteta, oplodi.

Pri zajedavskih predstavnikih je razmnoževanje nekoliko drugačno. Predstavniki, ki zajedajo na rakih deseteronožcih, delujejo na svojega gostitelja tudi tako, da zavrejo razvoj njegovih gonad (ga kastrirajo). Samice razvijejo zunanjo kamrico za potomce, ki spominja na maso jajčec samice gostitelja. Cypris moškega spola se pritrdi na to kamrico in izloči maso dediferenciranih celic, ki se v kamrici ponovno diferencirajo v testis. Ta izloča semenčice in oplodi jajčeca.

Najbolj dolgožive vrste živijo do 10 let, ta doba je močno odvisna od pogojev v okolju.

Evolucija in klasifikacija

 src=
Miocenski Megabalanus

Najstarejše znane fosilne ostanke vitičnjakov datirajo v sredino kambrija, pred približno 500 do 510 milijoni let.[2], pogosteje pa se v fosilnem zapisu pojavljajo šele zadnjih 20 milijonov let, od neogena.[3] Slabo ohranjenost kljub trdnemu skeletu pripisujejo dejstvu, da živijo v skalnatem priobalnem svetu, zelo izpostavljenem eroziji. Odmrle živali tako zmeljejo valovi preden bi se utegnili fosilizirati. Stopnja poškodovanosti fosilov je uporabna mera za določanje globine morja v geološki preteklosti. Ob predpostavki da živijo v ozkem pasu globine in da je njihove ostanke poškodovalo ob izpiranju v večje globine, lahko paleontologi iz stanja odkritih fosilov sklepajo o globini vode v času, ko se je fosilizacija zgodila.[3]

Po sodobni klasifikaciji obravnavamo vitičnjake kot nižji red znotraj skupine Thecostraca.[4] Nekateri avtorji obravnavajo vitičnjake kot razred ali podrazred, spodaj navedeni redovi pa se včasih obravnavajo kot nadredovi.

 src=
Semibalanus balanoides (Thoracica: Sessilia) med prehranjevanjem

Nižji razred Cirripedia Burmeister, 1834

Za Jadran je znanih okrog 20 vrst vitičnjakov. Večina sodi med polipaste vitičnjake. Loparji (podred Lepadomorpha) imajo pecelj, želodki (Balanomorpha) in verukomorfi (Verrucomorpha) pa so stožčasti in pritrjeni neposredno na podlago. V slovenskem delu Jadrana so našli tudi eno vrsto zajedavskega vitičnjaka, rakovičjo vrečico (Sacculina carcini), ki je pogosta v Evropi.

Viri

  • Ruppert E.E. & Barnes R.D. (1994). Invertebrate Zoology (6th Edition). Saunders College Publishing. ISBN 0030266688 (COBISS)
  • Sket B. s sod (ur.) (2003). Živalstvo Slovenije. Tehniška založba Slovenije, Ljubljana. str. 664. COBISS 123099392. ISBN 86-365-0410-4.
  1. "Biology of Barnacles". Museum Victoria. 1996.
  2. B. A. Foster & J. S. Buckeridge (1987). "Barnacle palaeontology". V A. J. Southward. Crustacean Issues 5: Barnacle Biology. str. 41–63. ISBN 90-6191-628-3.
  3. 3,0 3,1 Doyle P. s sod. (1997). "Miocene barnacle assemblages from southern Spain and their palaeoenvironmental significance". Lethaia 29: 267–274. doi:10.1111/j.1502-3931.1996.tb01659.x.
  4. Joel W. Martin & George E. Davis (2001). An Updated Classification of the Recent Crustacea (PDF). Natural History Museum of Los Angeles County.

license
cc-by-sa-3.0
copyright
Avtorji in uredniki Wikipedije
original
visit source
partner site
wikipedia SL

Vitičnjaki: Brief Summary ( Spanish; Castilian )

provided by wikipedia SL

Vitičnjaki (znanstveno ime Cirripedia) so skupina morskih rakov, ki jo klasificiramo na nivoju nižjega razreda, vanjo pa uvrščamo okrog 1200 danes živečih opisanih vrst. Z izjemo nekaterih zajedavskih vrst živijo vsi predstavniki pritrjeno (sesilno) in imajo napram drugim rakom zelo spremenjeno telesno zgradbo.

license
cc-by-sa-3.0
copyright
Avtorji in uredniki Wikipedije
original
visit source
partner site
wikipedia SL