Liljebille (Lilioceris lilii) er en bille som tilhører familiegruppen bladbiller (Chrysomelidae). Den lever på forskellige liljer og kan være et plagsom dyr i haven.
Fase 1
Fase 2
Fase 3
Fase 4
Fase 5
Fase 6
Liljebille (Lilioceris lilii) er en bille som tilhører familiegruppen bladbiller (Chrysomelidae). Den lever på forskellige liljer og kan være et plagsom dyr i haven.
Das Lilienhähnchen (Lilioceris lilii), auch Lilienkäfer ist ein Käfer aus der Familie der Blattkäfer (Chrysomelidae).
Die Käfer werden sechs bis acht Millimeter lang. Sie haben einen siegellackroten Halsschild, gleichfarbene Flügeldecken, einen schwarzen Kopf und schwarze Beine. Die schwarze Färbung unterscheidet sie vom sehr ähnlichen Maiglöckchenhähnchen (Lilioceris merdigera), das einen roten Kopf hat, und bei dem große Teile der Schenkel (Femora) und Schienen (Tibien) der Beine rot gefärbt sind. Die dritte europäische Art ist Lilioceris tibialis, der auf Wildlilien in den Alpen lebt, aber rote Unterschenkel hat.[1] Die erwachsenen Käfer sind flugfähig;[2] sie fliegen aber nur selten.
Das Lilienhähnchen ist der verbreitetste Lilien-Schädling im kontinentalen Europa und Eurasien. Das Lilienhähnchen kommt außerdem in Nordafrika vor. Es wurde nach Nordamerika eingeschleppt, der erste Nachweis stammt aus Montreal im Jahre 1945, 1992 erreichte es die Ostküste der USA.[3] Es wurde spätestens 1939 auf die Britischen Inseln eingeschleppt,[4][5] 2002 erreichte es auch Schottland und Nordirland.[6] Man findet das Lilienhähnchen auf Feuchtwiesen, an Ufern, in Gärten und Parkanlagen mit Lilien.
Sowohl die Imagines als auch die Larven fressen an verschiedenen Arten der Lilien, aber auch an Schachbrettblumen,[7] Kaiserkrone (Fritillaria imperialis),[8] Riesenlilien (Cardiocrinum), Prachtlilien[7] und sogar Schnittlauch. Bei Lilien werden Hybriden häufiger befallen als reine Arten.[9] Die Käfer lokalisieren ihre Nahrungspflanzen anhand des Geruchs, wobei die Empfindsamkeit dafür je nach Lebensstadium verschieden ist.[10] Die Larven richten wegen ihres erhöhten Nahrungsbedarfs dabei größeren Schaden an als die Adulten. Sie tarnen sich, indem sie ihren Kot auf dem Rücken ablagern. Hierzu ist der After der Larven nach dorsal verschoben. Ihre gesamte Larvenzeit verbringen sie in diesem schleimigen „Kotsack“, nur der Kopf ragt daraus empor. Sogar Vögel verschmähen die Larven deswegen. Zusätzlich wirkt die Kothülle isolierend, im Innern herrscht eine relativ gleichbleibende Temperatur[11] Die Verpuppung findet, nach Abstreifen der Kothülle, in einem aus schaumigem, erhärtetem Sekret gebildeten Kokon in der Erde statt. Die Imagines lassen sich bei Gefahr zu Boden fallen und bleiben zunächst reglos auf dem Rücken liegen (Thanatose), mit ihrer unauffälligen schwarzen Unterseite nach oben. Die Käfer können ein zirpendes Geräusch erzeugen, bis zu 200 Töne pro Minute mit einer maximalen Frequenz von 1–1,3 kHz oder 6 kHz.[12] Sowohl Männchen als auch Weibchen besitzen dafür quergeriefte Felder auf dem letzten Abdominalsegment, welche gegen die Flügeldeckenkante angestrichen werden. Dies wurde als Verteidigungsreaktion, aber auch als Kommunikation zwischen den Käfern gedeutet.[13] Lilienhähnchen überwintern als Puppe oder Imago und bringen ein bis drei Generationen im Jahr hervor.
Die Weibchen legen zwei Wochen nach der Befruchtung[7] ca. 350 Eier in Gruppen von 2–16 Eiern[14] auf der Blattunterseite ihrer Futterpflanzen ab. Die Eier sind etwa einen Millimeter groß, zylinderförmig und orangerot gefärbt. Nach zwei bis drei Wochen Fresszeit an ihrer Futterpflanze lassen sich die Larven in ihrem polsternden Kotsack herabfallen und verpuppen sich im Boden. Nach weiteren ein bis zwei Wochen schlüpft der Käfer. Die Käfer können pro Jahr bis zu drei Generationen ausbilden. Man findet sie von April bis Juni und im September auf den Fraßpflanzen.
Allgemein wird Absammeln der Käfer empfohlen. Es empfiehlt sich dabei, eine Hand oder ein Gefäß unter die befallene Pflanze zu halten, da sich die Käfer bei Gefahr fallen lassen. Ist die Pflanze bereits mit Larven befallen, so lassen sich diese leicht mit einem scharfen Wasserstrahl abspritzen. Die Larven sind unfähig, zur Pflanze zurückzukriechen, und können sich daher nicht weiterentwickeln. Als Spritzmittel wird bei starkem Befall eine wässrige Schmierseife-Ethanol-Lösung empfohlen, so wie sie auch in dem biologischen Anbau verwendet wird. Auch Bestäuben mit Algenkalk oder Gesteinsmehl soll helfen.[15]
Das Lilienhähnchen (Lilioceris lilii), auch Lilienkäfer ist ein Käfer aus der Familie der Blattkäfer (Chrysomelidae).
Lelėjėnis lapgriaužis (luotīnėškā: Lilioceris lilii) īr lapgriaužiū šėimuos vombuolė. Ana īr rauduonuos spalvuos ė gīven ont lelėju, katras ė jied.
The scarlet lily beetle, red lily beetle, or lily leaf beetle (Lilioceris lilii), is a leaf beetle that eats the leaves, stem, buds, and flowers, of lilies, fritillaries and other members of the family Liliaceae. It lays its eggs most often on Lilium and Fritillaria species. In the absence of Lilium and Fritillaria species, there are fewer eggs laid and the survival rate of eggs and larvae is reduced.[2] It is now a pest in most temperate climates where lilies are cultivated.
This lily beetle belongs to the order Coleoptera, and the family Chrysomelidae, the leaf beetles. The adult lily beetle is about 6 to 9 mm (¼–⅜ in) in length, with relatively long legs and antennae. Its elytra (harder forewings) are bright scarlet and shiny. Its underside, legs, eyes, antennae and head are all black. It has large eyes, a slim thorax, and a wide abdomen.[3] Each antenna is made up of 11 segments. The eyes are notched and there are two grooves on the thorax.[4]
This lily beetle may be confused with the cardinal beetle (Pyrochroa serraticornis), which also has red elytra and a black underside. The wing cases of the lily leaf beetle are dimpled and are shinier and more rounded than those of the cardinal beetle, which are relatively dull, and narrower, flatter, and more elongated. The cardinal beetle also has comb-like antennae.[5] The lily leaf beetle is herbivorous, while the cardinal beetle preys on insects.[6] The lily leaf beetle is also confused with unspotted ladybirds, but it is narrower in shape.[3]
The lily leaf beetle is indigenous to parts of Europe and Asia. It is thought to have been introduced to North America through the importation of plant bulbs in 1943.[7] First spotted in Montreal, it spread throughout Canada and appeared in Massachusetts in 1992, and by 2012 was in all six New England States, as well as New York and Washington states. In Canada it is found from the Maritime Provinces west to Manitoba.[4][7] As of 2001, it spread as far west as Alberta, and as of 2017 full infestations reported as far north as the Edmonton, AB area. It has also become established as an invasive species in the United Kingdom since being first recorded in 1839, although the first colony did not become established until 1939 and it did not spread far until the 1980s, then more rapidly from the 1980s.[8][9] Since then it has spread from Surrey in southern England as far north as Inverness, Scotland. It is also found in Ireland.[8] It is also found in the Middle East and North Africa.[7]
The beetle overwinters in the soil and emerges early in spring. The adult is generally found in moist, cool environments.[10] It emerges in spring to feed and mate.[3] The female can lay up to 450 eggs each season in batches of about 12 on the undersides of leaves. It arranges the red-orange to brown eggs in narrow irregular lines along the midrib, where they are more concealed. The eggs then hatch into yellow, brown or orange larvae in about 1–2 weeks.[7]
The larvae feed for up to 24 days, beginning underneath the leaf then working up the rest of the plant, and cause the most damage. Their preferred feeding locale is underneath the leaf or at the node where the leaf meets the stem. They then burrow in the ground to pupate in a cocoon of soil bound with saliva. In about 20 days they emerge as adults and continue to feed until winter. More than one cycle can occur in one year.[11][7]
Often the first evidence of lily leaf beetle infestation is sticky brown frass piles containing larvae on leaves. The larvae remain in the frass for protection from the sun and predators. However, the fecal shield is not effective protection against parasitoids, and it may actually make it easier for parasitoids such as the wasp Lemophagus pulcher to locate the larvae.[12]
An adult that senses danger displays a defense mechanism, thanatosis, becoming motionless, folding up its appendages and falling with its black under surface facing up, thereby helping it camouflage with the ground to get away. If unable to escape, they are also able to ‘squeak’, by rubbing two parts of their body together, which may be used to startle the attacker. [13] This process is known as stridulation and could even shock a bird or any other predator that may attack the lily leaf beetle.[3]
Lilies may first show evidence of holes chewed in the leaves from consumption, and if left unchecked rapidly progress to blackening, and total loss of the leaves, leaving only the stem. Beetles and their larvae may also inhabit and devour the developing flower buds. Invasion may occur shortly after the new plants emerge from the soil, particularly if there are nearby Fritillaria which emerge earlier than Lilium. While Lilium and Fritillaria are affected, Hemerocallis is not. All types of lily may be affected, but while Asiatic lilies are the most vulnerable, some Oriental lilies may be more resistant. Resistant types include Lilium henryi 'Madame Butterfly', Lilium speciosum 'Uchida', and Lilium 'Black Beauty'. Other garden plants affected include Convallaria majalis, Polygonatum, potato (Solanum tuberosum), flowering tobacco (Nicotiana), hollyhock (Alcea) and Hosta.[7]
Fritillaria and Lilium specimens in Canadian gardens, particularly around Halifax, Nova Scotia are significantly affected by the lily leaf beetle. A garden in Waverley, Nova Scotia has reported decline of lily species and cultivars from 50 in 1996 to only one in 2006.[14]
The most surefire strategy for preventing infestation by any pest is to avoid planting susceptible plants in the first place, with lily beetle this necessitates avoiding growing so many desirable cultivars of Lilium, that other strategies may be preferred. Regular handpicking and crushing of eggs, larvae and adults is effective if somewhat laborious. Domestic insecticides registered for general leaf beetle control containing carbaryl, methoxychlor, malathion and rotenone can prove useful in controlling populations.[4] However, malathion and carbaryl, effective on adults and larvae, are toxic to bees and other insects, respectively.[15] Products based on neem extracts are useful in killing very young larvae and repelling adults without comparable harm to other insects, although this option is perhaps less effective than handpicking. Neem products should be applied every 5 to 7 days after egg hatch. Thiacloprid is also effective.[15] Floating row cover has been effective in preventing the adults from feeding and laying eggs in the spring.[16][17]
In Europe, total parasitism rate in the last instar stage averages about 90% on wild Lilium martagon, 75% in gardens and 60% in cultivated lily fields. Most lily leaf beetle parasitoids are wasps that lay eggs inside the host and effectively kill all infected individuals. Diaparsis jucunda (Ichneumonidae: Tersilochinae), dominates over 90% of the parasitoid infections in lily leaf beetle. However, in gardens and commercial fields, Tetrastichus setifer (Eulophidae: Tetrastichinae) and Lemophagus pulcher (Eulophidae: Campopleginae) become the dominant parasitoids in the later season.[18]
There are no natural predators or parasites of lily leaf beetle in North America. In 1996, University of Rhode Island began testing the effectiveness of biological control of lily leaf beetle using six natural parasitoids from Europe. CAB International Bioscience Switzerland Center has also participated in this project from 1998 till 2001.[18] The European parasitoid wasp Tetrastichus setifer was used in Massachusetts from 1999 to 2001; the experiment showed reduction of the beetle population. Population decline was also observed at another experiment site in Rhode Island.[19] In 2003, another parasitoid, Lemophagus errabundus, was released in Massachusetts and is now established in the region.[14] Similar parasitoid releases have been made in Boston with positive results.[20]
The scarlet lily beetle, red lily beetle, or lily leaf beetle (Lilioceris lilii), is a leaf beetle that eats the leaves, stem, buds, and flowers, of lilies, fritillaries and other members of the family Liliaceae. It lays its eggs most often on Lilium and Fritillaria species. In the absence of Lilium and Fritillaria species, there are fewer eggs laid and the survival rate of eggs and larvae is reduced. It is now a pest in most temperate climates where lilies are cultivated.
Liiliakukk (Lilioceris lilii) on poilaste sugukonda kuuluv mardikaliik.
Mardika vastsed toituvad peamiselt liiliate, aga ka püvilillede ja teiste liilialiste lehtedest, vähem ka vartest, pungadest ja õitest. Iluaias peetakse liiliakukke väga aplaks kahjuriks, kes võib lühikese ajaga kõik taime rohelised osad ära süüa.
Mardikas on 6–9 mm pikkune, tal on erkpunased läikivad kattetiivad. Tema pea, jalad ja tundlad on mustad.
Liiliakuke oranže vastseid ümbritseb nende väljaheide.
Liiliakukk (Lilioceris lilii) on poilaste sugukonda kuuluv mardikaliik.
Mardika vastsed toituvad peamiselt liiliate, aga ka püvilillede ja teiste liilialiste lehtedest, vähem ka vartest, pungadest ja õitest. Iluaias peetakse liiliakukke väga aplaks kahjuriks, kes võib lühikese ajaga kõik taime rohelised osad ära süüa.
Mardikas on 6–9 mm pikkune, tal on erkpunased läikivad kattetiivad. Tema pea, jalad ja tundlad on mustad.
Liiliakuke oranže vastseid ümbritseb nende väljaheide.
Liljakukko (Lilioceris lilii) on lehtikuoriaisten heimoon kuuluva kovakuoriainen. Liljakukko on alun perin lähtöisin Aasiasta ja Keski-Euroopasta, mutta viime vuosina se on levinnyt Suomessa etelästä pohjoiseen päin. Suomessa liljakukosta on tehty ensimmäinen havainto Kirkkonummen Jorvaksessa vuonna 1944, jossa se oli esiintynyt ainakin kolme vuotta aikaisemmin. Liljakukko syö liljakasvien (Liliaceae) heimoon kuuluvia kasveja erityisesti liljojen (Lilium) ja pikarililjojen (Fritillaria) lehtiä ja muita osia. Aikuinen liljakukko on pääväriltään kirkkaanpunainen ja rakenteeltaan pitkänomainen ja pituudeltaan noin 6–7 mm. Aikuisen pää, raajat ja tuntosarvet ovat mustat. Liljakukon munat ovat pieniä ja mustia ja toukat pitkänomaisia ja oranssinpunaisia. Liljakukon sukulainen on kielokukko (Lilioceris merdicera), jotka voi helposti sekoittaa keskenään. Helpoiten lajit erottaa toisistaan siitä, että liljakukolla on mustat jalat ja kielokukolla punaiset.
Kesällä liljakukon toukkia ja aikuisia voi torjua manuaalisen torjunnan lisäksi pyretriini- ja pyretroidipohjaisilla ruiskutteilla. Yhdistyneessä kuningaskunnassa on ollut puutarhojen koristekasvien kovakuoriaisten torjuntaan saatavilla bifentriinia, tiaklopridia ja imidaklopridia tehoaineina sisältäviä sumutteita. Liljakukon kannan luontaisia säätelijöitä ovat ainakin Tetrastichus setifer, Lemophagus errabundus, Lemophagus pulcher, Meigenia simplex, Meigenia uncinata, Mesochorus lilioceriphilus ja Diaparsis jucunda.
Liljakukko (Lilioceris lilii) on lehtikuoriaisten heimoon kuuluva kovakuoriainen. Liljakukko on alun perin lähtöisin Aasiasta ja Keski-Euroopasta, mutta viime vuosina se on levinnyt Suomessa etelästä pohjoiseen päin. Suomessa liljakukosta on tehty ensimmäinen havainto Kirkkonummen Jorvaksessa vuonna 1944, jossa se oli esiintynyt ainakin kolme vuotta aikaisemmin. Liljakukko syö liljakasvien (Liliaceae) heimoon kuuluvia kasveja erityisesti liljojen (Lilium) ja pikarililjojen (Fritillaria) lehtiä ja muita osia. Aikuinen liljakukko on pääväriltään kirkkaanpunainen ja rakenteeltaan pitkänomainen ja pituudeltaan noin 6–7 mm. Aikuisen pää, raajat ja tuntosarvet ovat mustat. Liljakukon munat ovat pieniä ja mustia ja toukat pitkänomaisia ja oranssinpunaisia. Liljakukon sukulainen on kielokukko (Lilioceris merdicera), jotka voi helposti sekoittaa keskenään. Helpoiten lajit erottaa toisistaan siitä, että liljakukolla on mustat jalat ja kielokukolla punaiset.
Kesällä liljakukon toukkia ja aikuisia voi torjua manuaalisen torjunnan lisäksi pyretriini- ja pyretroidipohjaisilla ruiskutteilla. Yhdistyneessä kuningaskunnassa on ollut puutarhojen koristekasvien kovakuoriaisten torjuntaan saatavilla bifentriinia, tiaklopridia ja imidaklopridia tehoaineina sisältäviä sumutteita. Liljakukon kannan luontaisia säätelijöitä ovat ainakin Tetrastichus setifer, Lemophagus errabundus, Lemophagus pulcher, Meigenia simplex, Meigenia uncinata, Mesochorus lilioceriphilus ja Diaparsis jucunda.
Le criocère du lis (Lilioceris lilii) est une petite espèce d'insectes coléoptères de la famille des Chrysomelidae qui est originaire d'Europe et d'Asie[1]. Il a été introduit en Amérique du Nord.
Cet insecte pouvant atteindre de 6 à 9 mm de long et considéré comme « nuisible » quand il pullule. Il vit dans les endroits relativement humides des régions tempérées.
Sa livrée est rouge vif, les pattes et antennes sont noires.
La tête est assez étroite au niveau du pronotum, mais nettement évasée à hauteur des yeux.
Le pronotum est cylindrique, aux extrémités fort évasées.
L'abdomen est discrètement caché sous les élytres grossièrement ponctués.
La face ventrale est noire. La griffe centrale située à l'extrémité de la patte est particulièrement longue et arquée à son extrémité.
La femelle peut pondre 450 œufs en une saison, dissimulés - par groupe de 12 - le long de la nervure médiane au revers de la feuille de la plante hôte. L’éclosion survient 6 jours plus tard. Les jeunes larves se couvrent, collectivement, puis individuellement de leurs excréments. Ce n'est que quelques stades plus tard que la larve ressemblera à une chenille ventrue rose orangé.
Vingt-quatre jours plus tard, la larve s’enfouit dans le sol pour entamer le stade pupal, dans un cocon composé de salive et de granules de terre.
Pour passer l’hiver, l’adulte se tapit dans le sol, ou dans un endroit frais, humide et sombre. Il en émergera au printemps suivant.
Comme chez de nombreuses autres espèces de coléoptères, des glandes de la défense exocrine[3] existent chez les adultes (Criocerinae, Chrysomelinae, Galerucinae et Alticinae)[4].
En outre la larve dispose de moyens particuliers et originaux de protection, décrits ci-dessous :
À leur premier stade de développement, les larves se couvrent instinctivement d'un bouclier d’excréments et de mucus, comme d'autres espèces de la même famille (Chrysomelidae: Cassidinae) (ex : Plagiometriona flavescens (Boheman, 1855) et Stolas chalybea (Germar, 1824).
Après l'éclosion, les larves de Lilioceris lilii rongent l’épiderme inférieur des feuilles, en laissant l’épiderme supérieur, ce qui rend leur détection difficile. Rapidement, elles se donnent l'apparence d'un long excrément enroulé et mouillé et brillant de surcroît. Il s’agit en fait de larves qui se regroupent afin de se protéger des prédateurs. Les chercheurs ont émis l'hypothèse que ce comportement pourrait aussi les protéger de la déshydratation et des ultra-violets du soleil. Selon les travaux scientifiques disponibles (au vu des taux de survies de larves débarrassées de leur bouclier, en présence ou non de prédateurs naturels), ils ont aussi émis l'hypothèse que la protection n'est pas physique, mais « chimique ». Il semble que ce bouclier fécal (en) ne soit pas utilisé en tant que camouflage, mais ait plutôt une fonction aposématique (dissuasion contre les prédateurs)[5].
Le mucus sécrété par la larve semble aussi contenir des substances antibiotiques et notamment antifongiques puissantes, car il n'est attaqué ni par les champignons ni par les bactéries abondamment présents dans l'environnement des larves. Ces substances antibiotiques pourraient être des huiles essentielles provenant de la plante-hôte elle-même, comme cela a été démontré chez Eurypedus nigrosignata, qui utilise ainsi dans son manteau d'excréments des huiles essentielles de Cordia curassavica, sa plante-hôte[6] : ces huiles sont notamment un répulsif efficace contre la fourmi Myrmica rubra qui est l'un des prédateurs potentiel des larves.
Les adultes, comme les larves, se nourrissent surtout de liliacées pourvues de petites feuilles, dont les lis (d’au moins 30 espèces), les fritillaires cultivées (5 espèces) et les sceaux de Salomon, mais ils rejettent les hémérocalles[7].
L'imago vole rapidement et il sait très bien se dissimuler, au besoin en se laissant tomber dans la végétation.
Il peut striduler bruyamment pour effrayer un prédateur.
Lilioceris lilii semble originaire d'Asie (Berti et Rapilly, 1976). Ce coléoptère est considéré comme une espèce nuisible et/ou potentiellement invasive en Amérique du Nord où elle a été aperçue pour la première fois au Canada, près de Montréal en 1943, avant d'être peu à peu retrouvée dans plusieurs États américains. Cette espèce peut y menacer certaines cultures et certaines plantes ornementales de jardins.
Depuis son introduction en Amérique, elle fait des ravages dans les collections de lys cultivés (avec des défoliations complètes de plantes non observées en Europe) ; ainsi, dans le jardin botanique de Waverly, en Nouvelle-Écosse, elle semble être à l'origine d'un effondrement du nombre d’espèces de liliacées (passé de cinquante espèces en 1996 à une seule espèce en 2006). Elle peut aussi s'attaquer aux lys indigènes (Liliaceae) d'Amérique du Nord (Livingston, 1996).
Cette espèce semble avoir profité de la mondialisation du commerce et des transports et peut-être des échanges de lys de collections par les jardiniers et jardins botaniques.
Elle est trouvée depuis les années 1960 à 2000 dans toute l'Eurasie, de la Sibérie au Maroc et du Royaume-Uni à la Chine (Labeyrie 1963[8]; Lu et Casagrande, 1998[8]), et on peut supposer que sa nouvelle aire de vie va encore s'étendre au moins en Amérique du Nord[8].
On ne connaît pas encore (en 2010) de moyen totalement efficace pour contrôler le criocère du lis dans les plantations horticoles de lys.
Le criocère du lis (Lilioceris lilii) est une petite espèce d'insectes coléoptères de la famille des Chrysomelidae qui est originaire d'Europe et d'Asie. Il a été introduit en Amérique du Nord.
Cet insecte pouvant atteindre de 6 à 9 mm de long et considéré comme « nuisible » quand il pullule. Il vit dans les endroits relativement humides des régions tempérées.
Liljubjallan (fræðiheiti: Lilioceris lilii) er blaðbjalla sem étur stilka, blöð, brum og blóm á liljum, vepjuliljum og öðrum plöntum í liljuætt (Liliaceae). Liljubjallan verpir aðallega á plöntur af ættkvíslunum Liliuim og Fritillaria.[1] Liljubjallan er upprunnin frá Evrasíu og hefur dreifst til Stóra-Bretlands og Kanada um 1943, líklegast sem laumufarþegar á innfluttum liljulaukum. Liljubjallan er talin vera plága í flestum tempruðum löndum þar sem liljur eru ræktaðar.
Lirfurnar eru með appelsínugula skrokka og svört höfuð. Þær þekja sig sjálfar með eigin úrgangi til að fæla burt rándýr og mynda svarta klumpa. Fullorðnir einstaklingar eru skarlatsrauðir og um 6-9 mm langir. Liljubjöllur bregðast við hættu með því að láta sig detta til jarðar og fela sig.
Liljubjallan (fræðiheiti: Lilioceris lilii) er blaðbjalla sem étur stilka, blöð, brum og blóm á liljum, vepjuliljum og öðrum plöntum í liljuætt (Liliaceae). Liljubjallan verpir aðallega á plöntur af ættkvíslunum Liliuim og Fritillaria. Liljubjallan er upprunnin frá Evrasíu og hefur dreifst til Stóra-Bretlands og Kanada um 1943, líklegast sem laumufarþegar á innfluttum liljulaukum. Liljubjallan er talin vera plága í flestum tempruðum löndum þar sem liljur eru ræktaðar.
Lirfurnar eru með appelsínugula skrokka og svört höfuð. Þær þekja sig sjálfar með eigin úrgangi til að fæla burt rándýr og mynda svarta klumpa. Fullorðnir einstaklingar eru skarlatsrauðir og um 6-9 mm langir. Liljubjöllur bregðast við hættu með því að láta sig detta til jarðar og fela sig.
La criocera del giglio (Lilioceris lilii Scopoli, 1763) è un coleottero polifago della famiglia dei Chrysomelidae. Nativo dell'Eurasia, è divenuto infestante nelle zone temperate, ove ci siano coltivazioni di Liliaceae. È diffuso in tutto l'areale italiano.
Gli adulti misurano 6–8 mm di lunghezza e hanno elitre e corsaletto toracico di un bel rosso brillante, mentre le zampe, le antenne e il capo sono neri. Sono attivi a marzo-aprile, con gli accoppiamenti e le ovideposizioni sulla vegetazione, fino a fine autunno, per poi svernare a fine autunno in vari ricoveri del giardino.
Le uova sono ovoidali, arancioni, adese a gruppetti lungo le pagine inferiori delle foglie. Le larve, lunghe 9–10 mm, sono arancio brunastre e con la testa nera. Si circondano di escrementi nerastri, che asciugando formano una calotta a protezione dei predatori. Si nutrono per circa 16-24 giorni, poi si impupano nel terreno dallo stadio di crisalide (durante 16-22 giorni) emergono gli adulti.
Larva ed escrementi
Larva e adulto si nutrono di foglie, fusti, gemme e fiori di piante appartenenti alla famiglia delle Liliaceae, in particolare parassitano i generi Lilium sp. e Fritillaria sp..
1
2
3
4
5
6
La criocera del giglio (Lilioceris lilii Scopoli, 1763) è un coleottero polifago della famiglia dei Chrysomelidae. Nativo dell'Eurasia, è divenuto infestante nelle zone temperate, ove ci siano coltivazioni di Liliaceae. È diffuso in tutto l'areale italiano.
Lelijinis čiuželis[1] (lot. Lilioceris lilii) – priklauso lapgraužių (lot. Chrysomelidae, angl. Leaf beetles, vok. Blattkäfer) šeimai. Kūno ilgis 6-9 mm. Tiek suaugę vabalai, tiek lervos maitinasi daugiausia lelijų lapais, nors gali graužti ir stiebus ar žiedus. Raudonai-oranžiniai kiaušinėliai nelygia linija dedami lelijų lapų apačioje. Esant palankioms oro sąlygoms kiaušinėliai subręsta per 7-10 dienų. Suaugusi patelė gali padėti ~450 kiaušinėlių, ir yra vaisinga du sezonus. Išsiritę vikšrai būna oranžinės spalvos (su geltonu, rečiau žaliu atspalviu), maitinasi lapais. Vikšrai išauga per 16-25 dienas, po to sulenda į žemę ir pavirsta lėliukėmis. Lėliukė yra oranžinės fluorescensinės spalvos. Po 16-22 dienų pasirodo suaugę individai, kurie intensyviai maitinasi iki pat vėlyvo rudens. Naujos kartos atstovai jau nesiporuoja iki pat pavasario. Vabalai žiemoja dirvoje, renkasi sausesnes vietas po nukritusiais lapais, kompostu.
|
Het leliehaantje (Lilioceris lilii) is een kever uit de familie bladhaantjes (Chrysomelidae).
Het leliehaantje heeft een felrood borststuk en dekschilden, maar de rest van het lichaam is zwart. Daardoor lijkt deze soort sterk op de zwartkopvuurkever (Pyrochroa coccinea), maar deze laatste soort wordt veel groter, mist de sterke, was-achtige glans en heeft meer gezaagde tasters. Ook is het lichaam van het leliehaantje wat ronder van vorm. De maximale lengte is ongeveer 8 tot 11 millimeter.
Dit haantje is vrijwel de hele lente en zomer te zien, van april tot augustus, en leeft zowel als kever als larve op diverse soorten lelies. Maar het kevertje houdt ook van bijvoorbeeld Keizerkronen (Fritillaria imperialis). Met name de larven, die minder opvallend maar des te vraatzuchtiger zijn, kunnen grote schade veroorzaken aan de plant, met name de bladeren ervan. Kevers zijn meer bezig met voortplanten dan met eten en vallen bovendien goed op zodat ze makkelijk te vangen zijn.
Het leliehaantje is in veel streken waar ze voorkomt een exoot, verspreid naar landen waar ze van nature niet voorkomt. De export van lelies is daarvan de voornaamste oorzaak. Vogels mijden de volwassen kever omdat deze walgelijk smaakt. De larve heeft een oranje, made-achtig uiterlijk en een zwarte kop. De camouflage van de larve is ongebruikelijk: de eigen slijmerige ontlasting wordt op de bovenzijde van het lichaam uitgesmeerd. Hierdoor lijken ze sprekend op een hoopje vogelpoep, dat door geen enkel dier gegeten wordt. Een soortgelijke camouflage kent overigens ook de larve van de schildpadtor (Cassida) Deze verzamelt de droge poepjes tussen de stekeltjes aan de bovenzijde.
De kever overwintert als imago, en kruipt rond april uit de schuilplaats zoals gaten in stronken of onder de grond. Er worden gedurende enkele maanden eitjes afgezet aan de onderzijde van bladeren die na ongeveer een week uitkomen. De larve is na twee weken volgroeid en verpopt in de grond, en na enkele weken komt de imago tevoorschijn.
Met name het feit dat de kevers niet synchroon eitjes afzetten maar gedurende meerdere maanden maakt dat ze als plaag zo moeilijk te bestrijden zijn vanwege de constante aanvoer van larven.
Het leliehaantje (Lilioceris lilii) is een kever uit de familie bladhaantjes (Chrysomelidae).
Liljebille (Lilioceris lilii) er en bille som tilhører familiegruppen bladbiller (Chrysomelidae). Den lever på forskjellige liljer og kan være et plagsomt dyr i hagen.
Liljebille er mellom 6-8 mm lang. Den har et svart hode og noe utstående øyne. Halsskjold (pronotum), scutellumet og dekkvingene er skarpt røde på farge. Kroppen er litt langsmal og ikke så oval som bladbillene ofte er, brystpartiet er mye smalere enn dekkvingene. Beina er mørke.
Den er ganske lik, og kan forveksles med Lilioceris merdigera, men kjennes lett fra denne på at hodet er svart.
Larvene er mer orange, men ser ut som mørk (svart) fugleskitt, siden de omgir seg med et sekret.
Både larvene og de voksne (imago) billene lever av å spise blad på næringsplanten. Enkelte år kan de bli tallrike og regnes da som skadedyr.
Liljebille tilhører gruppen av insekter med fullstendig forvandling (holometabole insekter), som gjennomgår en metamorfose i løpet av utviklingen. Larvene er radikalt forskjellige fra de voksne i levevis og i kroppsbygning. Mellom larvestadiet og det voksne stadiet er et puppestadie, en hvileperiode, der billens indre og ytre organer endres.
Liljebille (Lilioceris lilii) er en bille som tilhører familiegruppen bladbiller (Chrysomelidae). Den lever på forskjellige liljer og kan være et plagsomt dyr i hagen.
Multimedia w Wikimedia Commons Poskrzypka liliowa[1][2] (Lilioceris lilii) – gatunek chrząszcza z rodziny stonkowatych.
Ciało długości od 6 do 8 mm, czarne z wyjątkiem czerwonych przedplecza i pokryw. Głowa o płaskich guzkach czołowych, w tyle bruzdowato przewężona[3]. Złapany wydaje charakterystyczne piszczące dźwięki pocierając odwłokiem o pokrywy[1].
Owad ten żeruje na konwalii majowej, kokoryczce wielokwiatowej, lilii złotogłów[3], innych liliach i szachownicach[1]. Samica składa jaja pojedynczo lub grupkami, od maja do lipca, a rozwój zarodkowy trwa od 6 do 12 dni. Larwy okryte są otoczką śluzowo-kałową. Przepoczwarczają się w glebie. Dorosłe zimują w ściółce[4].
Gatunek rozprzestrzeniony w Europie, północnej Afryce i Azji Północnej[2] (Syberia Zachodnia[3]). Podawany też z Ameryki Północnej[5]. W Polsce pospolity od kwietnia do czerwca[3], pojawiać się może już w marcu[2], a niekiedy w październiku spotkać można drugie pokolenie[3].
Poskrzypka liliowa (Lilioceris lilii) – gatunek chrząszcza z rodziny stonkowatych.
Ciało długości od 6 do 8 mm, czarne z wyjątkiem czerwonych przedplecza i pokryw. Głowa o płaskich guzkach czołowych, w tyle bruzdowato przewężona. Złapany wydaje charakterystyczne piszczące dźwięki pocierając odwłokiem o pokrywy.
Owad ten żeruje na konwalii majowej, kokoryczce wielokwiatowej, lilii złotogłów, innych liliach i szachownicach. Samica składa jaja pojedynczo lub grupkami, od maja do lipca, a rozwój zarodkowy trwa od 6 do 12 dni. Larwy okryte są otoczką śluzowo-kałową. Przepoczwarczają się w glebie. Dorosłe zimują w ściółce.
Gatunek rozprzestrzeniony w Europie, północnej Afryce i Azji Północnej (Syberia Zachodnia). Podawany też z Ameryki Północnej. W Polsce pospolity od kwietnia do czerwca, pojawiać się może już w marcu, a niekiedy w październiku spotkać można drugie pokolenie.
Lilioceris lilii é uma espécie de insetos coleópteros polífagos pertencente à família Chrysomelidae.[1]
A autoridade científica da espécie é Scopoli, tendo sido descrita no ano de 1763.
Trata-se de uma espécie presente no território português.
Lilioceris lilii é uma espécie de insetos coleópteros polífagos pertencente à família Chrysomelidae.
A autoridade científica da espécie é Scopoli, tendo sido descrita no ano de 1763.
Trata-se de uma espécie presente no território português.
Attelabus lilii Scopoli, 1763
Lema melanocephala Say, 1826
Škrlatna lilijevka (tudi samo lilijevka, znanstveno ime Lilioceris lilii) je vrsta hrošča iz družine lepencev, izvorno razširjena po Evraziji in delu Severne Afrike ter znana predvsem po tem, da se prehranjuje z lilijami, zaradi česar ima predvsem v Severni Ameriki, kamor jo je zanesel človek, status škodljivca v nasadih teh okrasnih rastlin.[1]
Odrasle živali dosežejo 6–9 mm v dolžino in so živordeče barve po hrbtni strani oprsja in zadka, glava, tipalnice, trebušni deli in noge pa so črni. Zelo podobni so predstavnikom navadne lilijevke, ki je pogosta v Evropi in ima tudi vrh glave in noge živordeče.[1]
Samica odlaga jajčeca, ki so dolga približno 1 mm in rdečkaste barve, v vrste po 2–16 na spodnjo stran listov. Ličinke so podobne golim polžem in obdane z mastno prevleko iz svojih iztrebkov, s čemer odvračajo plenilce. Po izvalitvi se trikrat levijo, nato pa zabubijo v tleh in preobrazijo v odraslo žival.[1]
Kot ostale lilijevke tudi škrlatne proizvajajo zvok s stridulacijo – drgnjenjem posebej prirejenih telesnih delov med seboj, v konkretnem primeru drgnjenjem pokrovk ob zadek. Zvok je namenjen odvračanju plenilcev.[2]
Tako odrasli kot ličinke se prehranjujejo z obžiranjem vseh nadzemnih delov lilij (rod Lillium) in logaric (rod Fritillaria), našli pa so jih tudi na orjaških lilijah (Cardiocrinum giganteum) in na severnoameriških senčnicah vrste Maianthemum canadense.[1]
Vrsta je razširjena po Evraziji in v Severni Afriki, pri čemer sklepajo, da je izvorno območje razširjenosti Vzhodna Azija, od koder izvirajo tudi lilije in ostali predstavniki rodu. Od tam naj bi se v 16. stoletju razširila v Evropo z uvozom čebulic in do 19. stoletja je bilo območje razširjenosti dvodelno – vrsta je bila prisotna v Evropi in Vzhodni Aziji, v vmesnem prostoru pa ne. Zdaj je na račun sposobnosti hitrega razširjanja prisotna v neprekinjenem pasu od Portugalske do Habarovskega kraja na ruskem daljnem vzhodu.[3]
V sodobnem času je vrsto človek, verjetno ob trgovanju s čebulicami in rezanim cvetjem, zanesel v Severno Ameriko, pa tudi na Britansko otočje in Skandinavijo, kjer se zdaj ob odsotnosti naravnih sovražnikov intenzivno širi.[1] V Združenem kraljestvu so jo prvič opazili leta 1940 in nekaj let kasneje še na vzhodu Kanade. Od tam se je do konca 20. stoletja razširila proti jugu na vzhodni del Združenih držav Amerike, leta 2011 pa so jo našli tudi v okolici Seattla na zahodni obali. Pri tem je vrsto ločeno opisal Thomas Say v 19. stoletju kot Lema melanocephala po primerkih iz Severne Amerike, tako da je bila vrsta tam očitno prisotna že prej. Njegov opis so ob kasnejši reviziji proglasili za sinonim škrlatne lilijevke.[4]
Škodo povzroča predvsem v Severni Ameriki, kjer so odsotni naravni sovražniki, ki v izvornem območju razširjenosti omejujejo njeno številčnost. Zaradi hitrega razmnoževanja se lahko škrlatne lilijevke v ugodnih pogojih močno namnožijo in uničijo gojene lilije, skrbi pa vzbuja tudi njihova sposobnost prehranjevanja z avtohtonimi divjimi rastlinami, ki bi jih lahko prišlek ogrozil. Ob manjših izbruhih pridelovalci ročno pobirajo in odstranjujejo hrošče, v uporabi pa so tudi insekticidi. Poleg tega so v Združenih državah Amerike v teku poskusi z vnosom evropskih parazitoidov za biološki nadzor.[5]
Škrlatna lilijevka (tudi samo lilijevka, znanstveno ime Lilioceris lilii) je vrsta hrošča iz družine lepencev, izvorno razširjena po Evraziji in delu Severne Afrike ter znana predvsem po tem, da se prehranjuje z lilijami, zaradi česar ima predvsem v Severni Ameriki, kamor jo je zanesel človek, status škodljivca v nasadih teh okrasnih rastlin.
Liljebaggen (Lilioceris lilii) är en bladbagge som äter stjälkar, blad, knoppar och blommor på liljesläktet och fritillarior och andra blommor i familjen Liliaceae. Liljebaggen lägger enbart sina ägg på arter i släktena Liliuim och Fritillaria [1]. Liljebaggen härstammar från Eurasian och den har introducerats i Storbritannien och Kanada under 1940-talet, eventuellt som fripassagerare på importerade liljeknoppar. Liljebaggen anses numera vara ett skadedjur i de flesta tempererade klimat där liljor odlas.
Larverna har oranga kroppar och svarta huvuden. De täcker sig själva med sin avföring för att skrämma bort rovdjur, och bildar svarta klumpar. Adulta individer är klarröda och cirka 6-9 mm långa. Liljebaggarna reagerar på fara genom att låta sig falla till marken och gömma sig.
Ägg
Larv
Larver täckta med sin egen avföring
Wikispecies har information om Liljebagge.
Wikimedia Commons har media som rör Liljebagge.
Denna insekts-relaterade djurartikel saknar väsentlig information. Du kan hjälpa till genom att tillföra sådan.
Liljebaggen (Lilioceris lilii) är en bladbagge som äter stjälkar, blad, knoppar och blommor på liljesläktet och fritillarior och andra blommor i familjen Liliaceae. Liljebaggen lägger enbart sina ägg på arter i släktena Liliuim och Fritillaria . Liljebaggen härstammar från Eurasian och den har introducerats i Storbritannien och Kanada under 1940-talet, eventuellt som fripassagerare på importerade liljeknoppar. Liljebaggen anses numera vara ett skadedjur i de flesta tempererade klimat där liljor odlas.
Larverna har oranga kroppar och svarta huvuden. De täcker sig själva med sin avföring för att skrämma bort rovdjur, och bildar svarta klumpar. Adulta individer är klarröda och cirka 6-9 mm långa. Liljebaggarna reagerar på fara genom att låta sig falla till marken och gömma sig.
Lilioceris lilii là một loài bọ cánh cứng trong họ Chrysomelidae.
Đây là loài bản địa một số khu vực châu Âu và châu Á và đã vô tình được du nhập vào châu Mỹ.
Bọ cánh cứng này trải qua mùa đông trong đất và chui ra vào mùa xuân. Bọ trưởng thành thường được tìm thấy trong môi trường ẩm, mát mẻ. Chúng xuất hiện vào mùa xuân để giao phối và sinh sản. Con cái có thể đẻ tới 450 trứng mỗi ổ mặt dưới của lá.
Lilioceris lilii là một loài bọ cánh cứng trong họ Chrysomelidae.
Đây là loài bản địa một số khu vực châu Âu và châu Á và đã vô tình được du nhập vào châu Mỹ.
Bọ cánh cứng này trải qua mùa đông trong đất và chui ra vào mùa xuân. Bọ trưởng thành thường được tìm thấy trong môi trường ẩm, mát mẻ. Chúng xuất hiện vào mùa xuân để giao phối và sinh sản. Con cái có thể đẻ tới 450 trứng mỗi ổ mặt dưới của lá.
Треща́лка лиле́йная (лат. Lilioceris lilii) — насекомое семейства жуков-листоедов, питающихся листьями, почками, стеблями и цветами лилий, рябчиков и других растений из семейства лилейных. Чувствуя опасность, жук издаёт высокий звук, исходящий из брюшной области. Отсюда его название. В просторечии жука часто называют «пожарником»[1] из-за его красного цвета. Еще его называют жуком-пискуном[2].
У взрослого жука ярко-красные надкрылья, а все остальное: усы, голова, лапки и брюшко, — черные. Грудной отдел гораздо уже брюшного. Длина тела составляет 6—9 мм. Каждый усик состоит из 11 сегментов[3].
Из-за схожей окраски лилейную трещалку часто путают с огнецветкой багряной (Pyrochroa coccinea), имеющей более плоские и удлиненные крылья и зубчатые усики, а также с близкородственной луковой трещалкой (Lilioceris merdigera), у которой кроме спины красными являются также голова и ноги.
Изначально вид был распространен в Евразии. Считается, что он попал в Северную Америку[4] при перевозке луковиц лилий в 1943 году. Впервые замечен в Монреале[5]. Потом он распространился по всей Канаде и появился в Массачусетсе в 1992. Также обнаружен в Восточной и Северной Африке[6].
Жук превосходно летает и хорошо умеет прятаться[7]. При приближении человека жук сваливается с листьев на землю и переворачивается, пряча свои красные крылья под черным брюшком. На фоне почвы он становится незаметным[8]. Также жук может стрекотать, чтобы напугать хищника. Непривлекательны для птиц из-за своего вкуса.
Зачастую первое свидетельство наличия трещалки — это липкие коричневые экскременты на листьях. Там личинки защищены от солнца и хищников, хотя эти экскременты не обеспечивают защиту от паразитоидов[9].
Взрослые особи и личинки питаются листьями. Кроме всех видов лилий, жук может уничтожать листву растений следующих родов: Fritillaria spp. (рябчик), Nicotiana spp. (табак), Solanum dulcamara (паслен), Solanum tuberosum (картофель), Smilax spp. (сассапариль), Polygonatum ssp. (купена) и другие растения[8]. Все типы лилий могут быть подвергнуты нападению трещалки, но некоторые азиатские лилии наиболее уязвимы, а некоторые более устойчивы, например Лилия Генри, Лилия прекрасная. Также могут пострадать: Ландыш майский, Штокроза и Хоста[6].
Свои яйца Lilioceris lilii откладывает только на лилиях, и потомство развивается только на растениях этого рода. Очень редко кладка яиц происходит на других растениях.
Красноватые или оранжевые яйца откладываются на нижней стороне листа в прожилках неровной линией. Самка откладывает до 450 яиц. При нормальных погодных условиях яйца созревают за 7—10 дней, из них выползают похожие на слизней личинки[10]. Тело окрашено в тусклый оранжевый, желтоватый, реже зеленый цвет. Со спины их тело покрыто зеленовато-черными токсичными для врагов экскрементами[6].
Личинки наносят больше вреда, чем взрослые особи, питаясь листьями. Они могут уничтожить всю листву на растении, существенно снизив его возможности для роста в следующем сезоне. Они сидят на нижней стороне листа, предпочитая места прикрепления листа к стеблю. Личинки растут 16—24 дня[3].
Весь процесс питания и накопления массы проходит без перерыва. Заканчивается этот этап развития тем, что личинка зарывается в землю, где окукливается. Куколка покрыта шелковистым панцирем, светящегося оранжевого цвета. Через 16—22 дня из куколок появляются крылатые особи, которые разлетаются и продолжают питание до самой глубокой осени не только на лилиях, но и на растениях других родов. Это новое поколение уже не спаривается и не откладывает яйца плоть до следующей весны (март-июнь). Зиму насекомые проводят в почве, под остатками садовых растений. Для зимовки насекомые выбирают тенистое, защищенное, влажное и прохладное место, откуда выползают с марта по июнь[11].
I
II
III
IV
V
VI
Садовники могут контролировать небольшие плантации лилий, собирая жуков вручную. Лучше делать это весной, до того, как жуки отложат яйца[1]. Средства от насекомых, содержащие экстракты Азадирахты индийской также хорошо уничтожают и личинок, и молодых особей, не нанося вреда остальным насекомым. Их нужно использовать через 5—7 дней после вылупления личинок[6].
Также эффективны средства, содержащие малатион, карбарил, тиаклоприд, ацетамиприд, дельтаметрин или лямбда-цигалотрин, но они несут вред другим насекомым, в частности пчёлам. Некоторые садоводы предпочитают использовать мягкие природные пестициды на основе пиретринов (веществ, содержащихся в пиретруме — ромашке далматской, которые поражают нервную систему вредителей)[1].
Наиболее перспективным считается использование паразитоидов. В отличие от паразитов, паразитоиды[3] не живут на хозяине, они используют его тело для своего развития и уничтожают его.
Наиболее масштабные исследования начались во Франции в 1996 году и были проведены во всей Европе на лилиях в сезон появления жука. Более тысячи яиц, 30 тысяч личинок и тысячи взрослых особей были собраны для исследований в лабораториях[12].
В Европе обнаружено шесть паразитоидов (включая пять ос и муху), которые сдерживают популяцию жука и не позволяют ему наносить существенный ущерб[8]. Среди них в садах Европы наиболее широко распространен наездник Tetrastichus setifer[13]. Эта небольшая оса откладывает более дюжины яиц в личинку жука. После того как личинка окукливается, личинки осы убивают своего хозяина. В Европе осы-наездники Diaparsis jucunda и Lemophagus pulcher способны поражать до 100 % личинок жука, питающихся листьями лилии кудреватой (Lilium martagon) в естественной среде[8].
Треща́лка лиле́йная (лат. Lilioceris lilii) — насекомое семейства жуков-листоедов, питающихся листьями, почками, стеблями и цветами лилий, рябчиков и других растений из семейства лилейных. Чувствуя опасность, жук издаёт высокий звук, исходящий из брюшной области. Отсюда его название. В просторечии жука часто называют «пожарником» из-за его красного цвета. Еще его называют жуком-пискуном.
.JPG)
