La violeta común o viola (Viola odorata) es una especie del género Viola nativa de Europa y de Asia, e introducida en toda América. También se la llama violeta de jardín.
Es una pequeña planta herbácea que alcanza los 10-15 cm de altura, sin tallo, con una raíz perenne y carnosa. Se propaga por medio de estolones. Las hojas son radicales, poseen un largo peciolo y un limbo acorazonado o reniforme. Las flores son grandes , de 2 cm de largo y llamativas y presentan un largo pedúnculo cuadrangular. Sus flores son olorosas con una aroma dulce, solitarias, de color violeta oscuro, irregulares y con cinco pétalos, dos de los cuales son erectos. El fruto es una cápsula con tres valvas que contienen numerosas semillas.
Tiene las siguientes variaciones con respecto a otras violas:
Se la encuentra en bordes de bosques o en clareos; también se la llama "huésped no invitado" en campos sombreados y en jardines. Las flores aparecen muy temprano anticipando la primavera y finaliza un mes antes del verano.
Viola odorata fue descrita por Linneo y publicado en Species Plantarum 2: 934, en el año 1753.[1]
Las flores contienen:
La raíz contiene:
Se utiliza en:
|url=
(ayuda) La violeta común o viola (Viola odorata) es una especie del género Viola nativa de Europa y de Asia, e introducida en toda América. También se la llama violeta de jardín.
Ilustración.Dišeča vijolica (znanstveno ime Viola odorata) je trajnica iz družine vijoličevk.
Dišeča vijolica zraste od 5 do 15 cm v višino. Iz korenike, ki se razteza nad tlemi, poganjajo dolge podzemne živice, ki se mestoma ukoreninjajo. Rastlina ima gladka stebelca, ki poganjajo v majhnih grmičkih. Listi so dolgi od 2 do 4 cm in srčaste oblike, z rastlino pa so povezani na dolgih, gladkih pecljih. Rob listov je žagasto nazobčan. Listi, ki poženejo kasneje iz živic, so večji in ledvičaste oblike.
Dišeča vijolica cveti dvakrat na leto. Njeni prvi cvetovi so vijolične barve in imajo močan vonj, a niso plodni. Drugi cvetovi so majhni in imajo skoraj povsem brezbarvne venčne liste. Ti cvetovi so plodni. Prvič rastlina cveti spomladi, od marca do maja, drugič pa v avgustu.
Domovina dišeče vijolice so gozdni obronki in travniki Evrope in Azije, od koder so rastlino kasneje zanesli tudi v Severno Ameriko in v Avstralijo.
Cvetovi se uporabljajo pri izdelavi parfumov, zdravilna pa je korenina rastline, ki vsebuje saponine in alkaloide. Ti pomagajo pri izkašljevanju in se uporabljajo za zdravljenje suhega kašlja. Nabiranje korenine poteka septembra in oktobra, uporablja pa se njen prevretek.
Dišeča vijolica (znanstveno ime Viola odorata) je trajnica iz družine vijoličevk.