Obstaja 240 vrts, med drugim:
Stevia je rod okoli 240 vrst zelišč in grmičevja iz družine nebinovk (Asteraceae), ki rastejo v subtropskih in tropskih predelih od zahodne Severne Amerike do Južne Amerike. Vrsto Stevia rebaudiana, splošno znano kot sladki list, sladkorni list ali preprosto stevia, veliko gojijo zaradi njenih sladkih listov. Kot sladilo in sladkorni nadomestek se okus stevie pozneje začuti in dalj časa traja kot okus sladkorja, čeprav imajo nekateri ekstrakti stevie kisel priokus pri visokih koncentracijah.
Z izvlečki, ki vsebujejo steviol glikozid in so do 300-krat slajši od sladkorja, je stevia pritegnila pozornost, ko se je povečalo povpraševanje po hrani z nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov in sladkorjev. Ker ima stevia zanemarljiv učinek na glukozo v krvi, je uporabna kot sladilo za ljudi, ki morajo pri prehrani paziti na ogljikove hidrate.
Dostopnost stevie se razlikuje od države do države. V nekaj državah je kot sladilo dostopna že desetletja ali stoletja; tako se stevia široko uporablja kot sladilo na Japonskem, kjer je dostopna že desetletja. V nekaterih državah so zaradi skrbi za zdravje in političnih nesoglasij omejili njeno dostopnost, tako so v zgodnjih 1990. letih stevio prepovedali v ZDA, čeprav je bila označena kot prehransko dopolnilo,[1][2] so pa leta 2008 kot prehransko dopolnilo odobrili rebaudiozid A. Z leti se povečuje število držav, v katerih je stevia dostopna kot sladilo. Od začetka decembra 2011 je uporaba stevie dovoljena tudi v Evropski uniji.[3][4]
Rod Stevia sestavlja 240[5] vrst rastlin, ki so značilne za Južno Ameriko, srednjo Ameriko in Mehiko, nekaj vrst najdemo tudi v ameriških zveznih državah Arizona, Nova Mehika in Teksas.[6] Najprej jih je raziskoval španski botanik in zdravnik Petrus Jacobus Stevus (Pedro Jaime Esteve 1500–1556),[7] iz katerega priimka izhaja latinska beseda stevia.[8] . Ljudje so sladke vrste S. rebaudiane S. rebaudiana začeli uporabljati v Južni Ameriki. Listi rastline stevia so 30- do 45-krat slajši od sukroze (navadnega namiznega sladkorja)[9]. Liste lahko uživamo sveže ali jih damo v čaj in hrano.
Rastlino že več kot 1.500 let veliko uporablja ljudstvo Guaraní, za medicinske namene pa jo že dolgo uporabljajo v Paragvaju in Braziliji.[10] Na območju teh dveh držav so listi že stoletja znani kot tradicionalno sladilo za tamkajšnje čaje, zdravilo in "sladek prigrizek".[10]
Leta 1899 je švicarski botanik Moisés Santiago Bertoni, med raziskovanjem vzhodnega Paragvaja prvi podrobno opisal rastlino in njen sladki okus.[11] Sprva je bilo o njej opravljenih le malo raziskav, nakar sta leta 1931 dva francoska kemika izolirala glikozida, ki dajeta stevii sladek okus.[12] Ti dve spojini sta bili poimenovani steviozid in rebaudiozid, obe sta 250- do 300-krat slajši od sukroze, odporni na toploto, pH stabilni in ne fermentirata.[13]
Točna struktura aglikona in glikozida je bila objavljena leta 1955.
V zgodnjih 1970-ih se je sumilo, da so sladila kot so ciklamat in saharin kancerogeni. Posledica tega je bila, da so na Japonskem pričeli s kultivacijo stevie kot alternative. Listi rastline, vodni izvleček listov in očiščeni steviozidi se uporabljajo kot sladila. Prvo komercialno dostopno sladilo iz stevie na Japonskem, je bil proizveden v Japonskem podjetju Morita Kegaku Kogyo Co., Ltd, leta 1971.[14] Japonci uporabljajo stevio v prehrambenih proizvodih, brezalkoholnih pijačah (vključno s kokakolo),[15] in za namizno uporabo. Japonska trenutno porabi več stevie kot katerakoli druga država, saj stevia predstavlja 40 % trga sladil.[16]
Danes stevio gojijo in uporabljajo v prehrani tudi drugje v Vzhodni Aziji, vključno s Kitajsko (od leta 1984), Južno Korejo, Tajvanom, Tajsko, in Malezijo. Zasledimo jo lahko tudi v otoški državici Saint Kitts and Nevis, v delih Južne Amerike (Brazilija, Kolumbija, Peru, Paragvaj, in Urugvaj), ter v Izralu. Kitajska je največji svetovni izvoznik steviozida.[16]
Vrste Stevie je mogoče najti v naravih mokriščih, ki se lahko nahajajo na travnikih, kot tudi planinah. Rastline tvorijo semena, a samo majhen delež jih kali. Nespolno razmnoževanje stevie je učinkovitejša metoda reprodukcije.[navedi vir]
Stevio že stoletja uporablja ljudstvo Guaraní v Paragvaju, imenujejo jo ka'a he'ê ("sladko zelišče"). Z njo sladijo čaj máte in kardiotonične zdravilne čaje.[17] Sedanje raziskave so ocenile njene učinke na debelost[18] in povišan krvni tlak.[19][20] Stevia ima zanemarljiv učinek na povišanje glukoze v krvi, in lahko poveča glukozno toleranco;[21] lahko je koristna kot naravno sladilo za diabetike in druge, ki se držijo diete z nadzorovano vsebnostjo ogljikovih hidratov-kontrolirane diete.[22]
Steviol glikozide je kot sladilo leta 1971 prvo poslalo na trg japonsko podjetje Morita Kagaku Kogyo, vodilni proizvajalec izvlečkov stevie na Japonskem.
Stevio od leta 1987 eksperimentalno gojijo v kanadski provinci Ontario, kjer ugotavljajo možnost gojenja pridelka v komercialne namene.
Leta 2007 je podjetje Coca-Cola objavilo načrte za pridobitev dovoljenja za uporabo iz stevie pridobljenega sladila, rebiane kot prehranskega dodatka v ZDA do leta 2009. Poleg tega so razkrili tudi načrte za trženje z rebiano slajenih produktov v 12 državah, ki dovoljujejo uporabo stevie v obliki prehranskega dodatka.[35][36] Maja 2008 sta Coca-Cola in Cargill naznanila dostopnost Truvia, blagovne znamke sladila iz stevie, ki vsebuje eritritol in rebiano,[37] ki jo je ameriška Agencija za hrano in zdravila (FDA) odobrila kot prehranski dodatek decembra 2008.[38] Coca-Cola je objavila načrte, da proti koncu decembra 2008 lansira na trg pijače, slajene s stevio..[39]
Kmalu zatem sta, Pepsi in Pure Circle napovedala PureVia, svojo blagovno znamko sladila na osnovi stevie, do odobritve s strani FDA pa zadržala lansiranje pijač, slajenih z rebaudiozidom A. Ker je FDA dovolila prodajo Truvie in PureVie, sta Coca-Cola in Pepsi predstavila produkte, ki vsebujejo njuni novi sladili.[40]
Rebaudiozid A je najmanj grenak od vseh steviol glikozidov v rastlini stevia. Za proizvodnjo rebaudiozida A rastline stevia posušijo in jih izpostavijo procesu izločanja vode. Ta surov izvleček vsebuje okrog 50 % rebaudiozida A; njegove različne glikozidne molekule ločijo s tehnikami kristalizacije, pri čemer kot topilo tipično uporabljajo etanol ali metanol. To omogoča proizvajalcu izolacijo čistega rebaudiozida A..[41]
Kanadski Nacional Research Council je patentiral proces ekstrakcije sladkih spojin iz stevie z ekstrakcijo pri temperaturah od 0 do 25 °C, ki ji sledi čiščenje z nanofiltracijo. Pri čiščenju ekstrakta se pred obdelavo uporabi mikrofiltracija. Nato se izvede čiščenje z ultrafiltracijo, ki ji sledi nanofiltracija.[42]
Glikozidi so molekule, ki vsebujejo glukozo in druge snovi brez sladkorja , imenovane algikoni (molekule z drugimi sladkorji so polisaharidi). Receptorji jezika se odzovejo na glukozo v glikozidih - tisti z več glukoze (rebaudioside) so okusiti slajši od tistih z manj (steviozid). Nekateri grenki receptorji na jeziku se odzovejo na aglikone. V prebavnem traktu, se rebaudiosidi presnavljajo v steviozide. Nato je steviozid razčlenjen na glukozo in steviol. Glukoze, ki se sprosti pri tem procesu, porabijo bakterije v debelem črevesu in se ne absorbirajo v krvni obtok. .[43] Steviol se ne more nadaljnjo prebaviti in se prenese iz prebavnega sistema v urin ali blato.
Študija iz leta 1985 poroča, da je steviol, produkt razpada steviozida in rebaudiozida (dveh sladkih steviol glikozidov v listu stevie), mutagen v prisotnosti jetrnega ekstrakta podgan, predhodno zdravljenih s PCB mešanico[44] — Vendar so to ugotovitev kritizirali zaradi napak v postopku, saj naj bi podatke razglasili na takšen način, da bi celo destilirana voda dajala mutagene rezultate.[45] . V naslednjih letih so bioanaliza, študije na celičnih kulturah in živalske študije dale mešane rezultate glede toksikologije in neželenih učinkov sestavin stevie. Obstajajo poročila o ugotovitvah, da naj bi bila steviol in steviozid šibka mutagena,[46][47] a večina študij kaže odsotnost škodljivih učinkov.[48][49] V pregledu literature, iz leta 2008, 14 od 16 navajanih študij ni pokazalo genotoksične aktivnosti steviozida, 11 od 15 študij ni pokazalo genotoksične aktivnosti steviola, nobena študija pa ni pokazala genotoksičnosti rebaudiozida A. Našli niso nobenega dokaza, da sestavine stevie povzročajo raka ali poškodbe ploda.[48][49]
V zvezi z diabetesom so študije pokazale, da ima stevia oživitveni učinek na β-celicah trebušne slinavke.,[10] izboljša insulinsko občutljivost v podganah,[50] ter celo spodbudi dodatno ustvarjanje insulina,[51] pomaga izboljšati stanje pri diabetesu in metaboličnem sindromu.[52] Uživanje Stevie pred obroki statistično značilno zniža postprandialne stopnje inzulina v primerjavi z aspartatomin sokrozo (navadni sladkor).[53] Pregledna študija iz leta 2011 je prišla do zaključka, da bi sladilo iz stevie verjetno koristilo diabetikom.[54]
Preliminarne študije na ljudeh kažejo, da lahko stevia pomaga znižati povišan krvni tlak,[55] čeprav je neka druga študija ugotovila, da ni učinka na zvišan krvni pritisk.[56] Dejstvo je, da milijoni Japoncev že več kot 30 let uporabljajo stevio, vendar doslej še niso poročali o škodljivih učinkih.[57] Podobno se listi stevie že stoletja uporabljajo v Južni Ameriki, kjer se v etnomedicinski tradiciji iz roda v rod prenaša znanje o njegovi učinkovitosti pri zdravljenju diabetesa melitusa tipa 2.[58]
Leta 2006 je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) opravila temeljito evalvacijo nedavnih eksperimentalnih študij steviozida in steviolov, opravljenih na živalih in ljudeh, in prišla do zaključka, da "steviozid in rebaudiozid A nista genotoksična in vitro ali in vivo ter da se genotoksičnost steviola in nekaterih njegovih oksidativnih derivatov in vitro ne izraža in vitro in vivo."[59] Ravno tako niso našli dokazov za kancerogeno aktivnost. Poleg tega poročilo omenja, "da je steviozid pokazal nekaj farmakoloških učinkov pri pacientih s povišanim krvnim tlakom ali diabetesom melitusom tipa 2",[59] vendar zaključuje, da so za določitev primernega odmerka potrebne nadaljnje študije. WHO-jev odbor strokovnjakov za prehranske dodatke je na osnovi dolgoročnih študij sklenil, da je sprejemljiv dnevni vnos steviol glikozida do 4 miligrame na kilogram telesne teže.[60]
Leta 2009 je v ZDA FDA kot prva začela obravnavati "Rebiano (rebaudiozid A) kot na splošno varno" (GRAS)".[61] Glede na merilo toksičnosti, ki ga lahko opišemo kot srednji smrtni odmerek ali LD50, poročilo oddano na FDA dokumentira "da so opazovane LD50 vrednosti znašale 5.2 g/kg za hrčke moškega spola in 6.1 g/kg za hrčke ženskega spola."[61] Poročilo vsebuje podroben seznam mednarodnih študij, referenc in kemijskih analiz.[61]
Dve pregledni študiji iz leta 2010 sta ugotovili, da stevia ali njeni sladilni izvlečki ne povzročajo zdravstvenih težav.[54][62] Poleg tega je pregledna študija iz leta 2009 ugotovila, da steviozid in podobne spojine delujejo proti hiperglikemiji, zvišanemu krvnemu tlaku, vnetjem, tumorjem, diareji in imajo diuretične in imunomodulatorne učinke.[63]
Evropska agencija za varno hrano (EFSA) je ocenila varnost steviol glikozidov, pridobljenih iz listov rastline Stevia rebaudiana Bertoni, kot sladila in 10. marca 2010 objavila svoje menje. EFSA je določila, da je sprejemljivi dnevni vnos (ADI) steviol glikozidov, izraženih kot ekvivalenti steviola, 4 mg/kg telesne teže. Dne 11. novembra 2011 je Evropska komisija komisija dovolila uporabo steviol glikozidov kot prehranskega dodatka, pri čemer je določila najvišje dovoljene stopnje njihove vsebnosti v različnih vrstah prehrambenih izdelkov in pijač.[64]
Leta 1991, po prejemu anonimne pritožbe s strani industrije, je ameriška FDA označila stevio kot "nevaren prehranski dodatek" in omejila njen uvoz.[34][65][66] FDA je kot razlog navedla, da so "toksikološke informacije o stevii neustrezne, da bi dokazale njeno varnost".[67] Ta odločba je bila protislovna, saj so zagovorniki stevie izpostavili, da je s to utemeljitvijo FDA kršila svoje lastne smernice, po katerih bi morali naravne snovi, ki so se uporabljale pred letom 1958 in glede katerih ni bilo poročil o neželenih učinkih, na splošno prepoznati kot varne, dokler se takšna snov uporablja na isti način in v istem formatu kot pred letom 1958.
Za rastlino stevio kot naravno snov je patentna zaščita neprimerna. Proces pridobivanja njene "aktivne sestavine" pa bi ob izpolnjevanju vseh drugih pravnih zahtev lahko patentirali. Posledično so bili od prepovedi uvoza leta 1991 trgovci in kupci stevie prepričani, da je FDA ravnala tako, kot je, zaradi pritiska industrije.[34] Arizonski kongresnik Jon Kyl, kot primer, ocenil ukrepe FDA proti stevii kot " omejitev trgovine v korist industriji umetnih sladil."[68] Za zaščito vložnika pritožbe je FDA izbrisala imena v originalni pritožbi, kar je bil njen odgovor na zahteve, vložene v skladu z aktom o svobodi informacij.[34]
Stevia je ostala prepovedana, dokler ni akt o zdravju in izobraževanju (Dietary Supplement Health and Education Act) prisilil FDA leta 1995, da spremeni svoje stališče, da se dovoli uporabljati stevio kot prehrambeno dopolnilo, čeprav ne kot živilski aditiv – položaj, ki kot menijo zagovorniki stevie, je protislovnen, saj hkrati označuje stevijo kot varno in nevarno, odvisno od tega, kako se prodaja.[1]
Nerešena ostajajo vprašanja o tem, ali lahko metabolični procesi pri živalih iz stevie proizvedejo mutagen.[navedi vir] Zgodnje študije so spodbudile Evropsko komisijo, da je leta 1999 v Evropski uniji prepovedala uporabo stevie v prehrani, dokler se ne opravijo dodatne raziskave.[69]. Novejši podatki, združeni v evalvacijskem dokumentu o varnosti stevie, ki jo je leta 2006 objavila WHO, navajajo k temu, da so te politike lahko zastarele. Od leta 2008 je v Ruski federaciji kot prehranski dodatek dovoljen steviozid, in sicer "v minimalnem potrebnem odmerku".[27]
Decembra 2008 FDA "ni imela pripomb" na podelitev statusa na slošno varnega izdelka Truvii (razvili sta jo Cargill in Coca-Cola) ter PureVia (razvili sta jo PepsiCo in Whole Earth Sweetener Company, podružnica Merisanta, ki obe vsebujeta rebaudiozid A pridobljen iz rastline stevia.[70]
Tako sladilo iz stevie kot rastlina Stevia rebaudiana (znana tudi kot Eupatorium rebaudianum[71]) sta v angleško govorečih državah kot tudi v Braziliji, Franciji, Nemčiji, Grčiji, Italiji, Portugalski, Izraelu, Poljski, Finski, Norveški in Švedski preprosto imenovana "stevia" – čeprav v nekaterih od omenjenih držav uporabljajo tudi druge termine. Podobno izgovorjavo imajo na Japonskem (sutebia ali ステビア , kakršen je zapis tega izraza v japonski abecedi (katakana)in Tajskem (satiwia). V nekaterih državah (npr. Indija) se poimenovanje dobesedno prevaja kot "sladek list". Spodaj je nekaj imen rastline stevia v različnih predelih sveta:[72]
|title=
(pomoč) Stevia je rod okoli 240 vrst zelišč in grmičevja iz družine nebinovk (Asteraceae), ki rastejo v subtropskih in tropskih predelih od zahodne Severne Amerike do Južne Amerike. Vrsto Stevia rebaudiana, splošno znano kot sladki list, sladkorni list ali preprosto stevia, veliko gojijo zaradi njenih sladkih listov. Kot sladilo in sladkorni nadomestek se okus stevie pozneje začuti in dalj časa traja kot okus sladkorja, čeprav imajo nekateri ekstrakti stevie kisel priokus pri visokih koncentracijah.
Z izvlečki, ki vsebujejo steviol glikozid in so do 300-krat slajši od sladkorja, je stevia pritegnila pozornost, ko se je povečalo povpraševanje po hrani z nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov in sladkorjev. Ker ima stevia zanemarljiv učinek na glukozo v krvi, je uporabna kot sladilo za ljudi, ki morajo pri prehrani paziti na ogljikove hidrate.
Dostopnost stevie se razlikuje od države do države. V nekaj državah je kot sladilo dostopna že desetletja ali stoletja; tako se stevia široko uporablja kot sladilo na Japonskem, kjer je dostopna že desetletja. V nekaterih državah so zaradi skrbi za zdravje in političnih nesoglasij omejili njeno dostopnost, tako so v zgodnjih 1990. letih stevio prepovedali v ZDA, čeprav je bila označena kot prehransko dopolnilo, so pa leta 2008 kot prehransko dopolnilo odobrili rebaudiozid A. Z leti se povečuje število držav, v katerih je stevia dostopna kot sladilo. Od začetka decembra 2011 je uporaba stevie dovoljena tudi v Evropski uniji.