Las estauromedusas (Stauromedusae) son un orden de la clase Staurozoa, del filo Cnidaria. Se trata de formas sésiles. La superficie aboral (ver simetría radial), correspondiente a la exumbrela de otras medusas, se prolonga en un tallo gracias al cual se fijan al sustrato, en especial algas y rocas. La mayoría tienen unos 5 cm de largo, aunque hay algunas mayores de hasta 15 cm. Las especies del Océano Atlántico viven en aguas profundas y frías, mientras colonias de estauromedusas pueden vivir a poca profundida, especialmente en el Océano Índico y Atlántico meridional. Se alimentan de peces pequeños que no alcanzan a medir 1,5 cm y de zooplancton.
Hasta hace poco se consideraban un orden dentro de la clase Scyphozoa, pero se elevaron a la categoría de clase tras un estudio cladístico.[1] Los Estaurozoos se dividen en dos subórdenes, que incluyen un total de 5 familias, 14 géneros y 50 especies:[2]
Datos: Q1060589
Multimedia:
Especies: Stauromedusae
Las estauromedusas (Stauromedusae) son un orden de la clase Staurozoa, del filo Cnidaria. Se trata de formas sésiles. La superficie aboral (ver simetría radial), correspondiente a la exumbrela de otras medusas, se prolonga en un tallo gracias al cual se fijan al sustrato, en especial algas y rocas. La mayoría tienen unos 5 cm de largo, aunque hay algunas mayores de hasta 15 cm. Las especies del Océano Atlántico viven en aguas profundas y frías, mientras colonias de estauromedusas pueden vivir a poca profundida, especialmente en el Océano Índico y Atlántico meridional. Se alimentan de peces pequeños que no alcanzan a medir 1,5 cm y de zooplancton.
Staurozoa, tudi pecljati klobučnjaki, so razred ožigalkarjev, ki zajema samo en red klobučnjakov, tj. Stauromedusae. Nekdaj je red spadal v razred klobučnjakov (Scyphozoa), vendar so nedavne morfološke in molekularne raziskave pokazale, da je treba omenjene razvrstiti v samostojen razred. Trenutno je znanih nekaj več kot 50 vrst.
So razmeroma majhni ožigalkarji: odrasli osebki merijo v dolžino povprečno manj od 5 cm, najmanjši merijo le nekaj milimetrov, večje osebke, ki zrastejo tudi do 15 cm, pa najdemo na severni polobli v globokih predelih. Posebnost pecljatih klobučnjakov je, da se v življenjskem krogu ne izmenjata pritrjena polipna oblika ter prosto plavajoča meduzina oblika, pač pa ostane meduzina oblika pritrjena preko peclja na tršo podlago, kot je npr. alga. Ličinka ni prosto plavajoča, temveč se plazi po trdi podlagi, dokler ne najde ustreznega mesta za pritrditev.
Premika se izjemoma preko peclja ali pa prekine stik med pecljem in klobukom ter se premika s pomočjo lovk, pri čemer dela »salte« (t. i. saltatorno premikanje). Klobuk je oblikovan kot kelih, iz katerega izhaja navadno 8 lovk oz. 4 lovke, ki se cepijo na 2 manjši lovki, na koncu katerih so drevesasto oblikovane manjše vejice. Pecljate klobučnjake dostikrat težko opazimo, saj so obarvani v kamuflažne barve, zaradi česar se dobro zlijejo z okolico.
Povečini bivajo na hladnejših območjih v litoralnih in priobalnih oz. bibavičnih pasovih, najdemo pa jih tudi v globokih predelih vse do hidrotermalnih vrelcev na toplejših in celo tropskih območjih. O sami ekologiji in biologiji je dejansko znanega le malo. Do sedaj so bili opaženi le mesojedi osebki, ki se prehranjujejo z majhnimi ribami, raki in mnogoščetinci, sami pa so plen večjih rib in gološkrgarjev (Nudibranchia).
Haliclystus antarcticus
Haliclystus stejnegeri
Lipkea stephensoni
Depastromorpha africana
Haliclystus octoradiatus
Staurozoa, tudi pecljati klobučnjaki, so razred ožigalkarjev, ki zajema samo en red klobučnjakov, tj. Stauromedusae. Nekdaj je red spadal v razred klobučnjakov (Scyphozoa), vendar so nedavne morfološke in molekularne raziskave pokazale, da je treba omenjene razvrstiti v samostojen razred. Trenutno je znanih nekaj več kot 50 vrst.
So razmeroma majhni ožigalkarji: odrasli osebki merijo v dolžino povprečno manj od 5 cm, najmanjši merijo le nekaj milimetrov, večje osebke, ki zrastejo tudi do 15 cm, pa najdemo na severni polobli v globokih predelih. Posebnost pecljatih klobučnjakov je, da se v življenjskem krogu ne izmenjata pritrjena polipna oblika ter prosto plavajoča meduzina oblika, pač pa ostane meduzina oblika pritrjena preko peclja na tršo podlago, kot je npr. alga. Ličinka ni prosto plavajoča, temveč se plazi po trdi podlagi, dokler ne najde ustreznega mesta za pritrditev.
Premika se izjemoma preko peclja ali pa prekine stik med pecljem in klobukom ter se premika s pomočjo lovk, pri čemer dela »salte« (t. i. saltatorno premikanje). Klobuk je oblikovan kot kelih, iz katerega izhaja navadno 8 lovk oz. 4 lovke, ki se cepijo na 2 manjši lovki, na koncu katerih so drevesasto oblikovane manjše vejice. Pecljate klobučnjake dostikrat težko opazimo, saj so obarvani v kamuflažne barve, zaradi česar se dobro zlijejo z okolico.
Povečini bivajo na hladnejših območjih v litoralnih in priobalnih oz. bibavičnih pasovih, najdemo pa jih tudi v globokih predelih vse do hidrotermalnih vrelcev na toplejših in celo tropskih območjih. O sami ekologiji in biologiji je dejansko znanega le malo. Do sedaj so bili opaženi le mesojedi osebki, ki se prehranjujejo z majhnimi ribami, raki in mnogoščetinci, sami pa so plen večjih rib in gološkrgarjev (Nudibranchia).
