Koşenil yastıcası (lat. Dactylopius coccus) — koşenil cinsinə aid cücü növü.
Xalçaçılıq sənətində istifadə olunan rəngləri almaq üçün müxtəlif bitkilərlə yanaşı, orta əsrlərdən cürbəcür cücülərdən istifadə olunmuşdur. Onların içərisində qırmızı rəng almaq üçün ən geniş yayılmışı koşenil yastıcasıdır. Azərbaycanda xalq arasında ona "qırmız böcəyi", "qurd qırmız", "palıd cücüsü" deyilirdi.[1]
Meksikada (Amerikada) bitən, xüsusilə kaktus bitkisilə çoxalan, boyaq maddəsi olan həşəratdır. İlin müəyyən vaxtlarında koşenildə boyağın daha çox olduğu vaxt onlar səbətə yığılır, dərhal buxarla öldürülür və "gümüşü" adlanan, üzəri boz təbəqə ilə örtülü, yaxşı növ hesab olunan koşenil alınır. Həmçinin dişi koşenillər qaynar suda da öldürülə bilər, lakin bu zaman gümüşüyə nisbətən daha aşağı növ hesab olunan "qara" koşenil alınır.
Koşenilin boyaq maddəsini yun və ipəyi eynilə bitki boyaqları kimi, xüsusilə yüksək bədii türkmən xalçalarında olduğu kimi istifadə olunan çox parlaq, hərarətli rənglərə boyayırlar. Bu maddə ya sərbəst boyaq kimi, ya da boyaqotu ilə birgə işlədilərək parlaqlığı ilə qədim Şərq xalçaları üçün xarakterik olan özünəməxsus çalarlar verir (bunu heç bir digər boyaqlarla almaq olmaz).
Davamlılığına görə koşenilin boyaqotundan geri qalmasına baxmayaraq, ondan bədii xalçaların istehsalında istifadə edilir.
Boyama gücü (koşenilin boyama qabiliyyəti) ortadır, dolğun rəngin alınması üçün ipliyin çəkisinin 20-25%-i qədər koşenil istifadə olunur.
Koşenilin əsasən iki növü var:
Şərqin boyama ustaları adi koşenildən başqa, özünəməxsus göyümtül çaları olan ammonyaklı koşenildən də istifadə edirlər. Boyama üsuluna görə onlar bir-birindən fərqlənmir.
Ammonyaklı koşenilin hazırlanması üsulu aşağıdakı kimidir:
Bir hissə koşenil üç hissə 25%-lik texniki ammonyakla qarışdırılıb yarımmaye kütlə halına salınır.
Kütlə bankaya tökülərək kip bağlanılır və 3 həftə otaq temperaturunda saxlandıqdan sonra, zəif odda qızdırılaraq ammonyakı çıxarılıır. Alınmış bərk kütlə odda elə qurudulur ki, yanmasın. Beləliklə, boyamada istifadə olunan ammonyaklı koşenil alınır.
Keçmiş SSRİ-nin bəzi cənub rayonlarında koşenil axtarılıb tapılıb və aydın olub ki, onun xaricdən gətirilənlə oxşar xüsusiyyətləri vardır, lakin boyama gücü nisbətən zəifdir.
Akvarium balıqları • Sarıbülbül • Cırtdan adadovşanı • Pişik • Əhliləşdirilmiş siçovul • Hind donuzu • Tutuquşular • Köpək • Dağsiçanları
Alpaqa • Camış • Dəvə • Keçi • İnək • Evdovşanı • Lama • At • At qatırı • Qatır • Qoyun • Maral • Ulaq • Donuz • Fil • Yak
Qaz • Hinduşka • Toyuq • Müşk ördəyi • Bildirçin • Dəvəquşu • Ördək • Qırqovul • Firəngtoyuğu
Koşenil yastıcası (lat. Dactylopius coccus) — koşenil cinsinə aid cücü növü.
Xalçaçılıq sənətində istifadə olunan rəngləri almaq üçün müxtəlif bitkilərlə yanaşı, orta əsrlərdən cürbəcür cücülərdən istifadə olunmuşdur. Onların içərisində qırmızı rəng almaq üçün ən geniş yayılmışı koşenil yastıcasıdır. Azərbaycanda xalq arasında ona "qırmız böcəyi", "qurd qırmız", "palıd cücüsü" deyilirdi.
Meksikada (Amerikada) bitən, xüsusilə kaktus bitkisilə çoxalan, boyaq maddəsi olan həşəratdır. İlin müəyyən vaxtlarında koşenildə boyağın daha çox olduğu vaxt onlar səbətə yığılır, dərhal buxarla öldürülür və "gümüşü" adlanan, üzəri boz təbəqə ilə örtülü, yaxşı növ hesab olunan koşenil alınır. Həmçinin dişi koşenillər qaynar suda da öldürülə bilər, lakin bu zaman gümüşüyə nisbətən daha aşağı növ hesab olunan "qara" koşenil alınır.
Koşenilin boyaq maddəsini yun və ipəyi eynilə bitki boyaqları kimi, xüsusilə yüksək bədii türkmən xalçalarında olduğu kimi istifadə olunan çox parlaq, hərarətli rənglərə boyayırlar. Bu maddə ya sərbəst boyaq kimi, ya da boyaqotu ilə birgə işlədilərək parlaqlığı ilə qədim Şərq xalçaları üçün xarakterik olan özünəməxsus çalarlar verir (bunu heç bir digər boyaqlarla almaq olmaz).
Davamlılığına görə koşenilin boyaqotundan geri qalmasına baxmayaraq, ondan bədii xalçaların istehsalında istifadə edilir.
Boyama gücü (koşenilin boyama qabiliyyəti) ortadır, dolğun rəngin alınması üçün ipliyin çəkisinin 20-25%-i qədər koşenil istifadə olunur.
La cotxinilla del nopal (Dactylopius coccus) és una pastereta (o la cotxinilla per antonomàsia), un insecte hemípter de la superfamília Coccoidea, d'on deriva el carmí. Són insectes que viuen en els nopals, càctus del gènere Opuntia, xuclant la seva saba. Són originaris d'Amèrica del Sud i Mèxic. El colorant d'aquestes cotxinilles es va produir a Amèrica Central ja en temps precolombins i des del segle XVI com a important producte d'exportació. Amb l'arribada dels colorants sintètics durant el segle XIX la producció del carmí va disminuir però va tornar a ser popular amb la quimiofòbia del segle XX.[1] amb Perú essent el major exportador. Hi ha altres espècies dins del gènere Dactylopius que són difícils de distingir i que també produeixen carmí. Es pot cultivar la cotxinilla sobre la majoria de les 200 espècies del gènere de les figues de pala (Opuntia) però els millors resultats és sobre l'espècie Opuntia ficus-indica.[2] Les cotxinilles són insectes de cos tou. La femella fa uns 5 mm de llarg i forma colònies, és sèssil i no es belluga quan s'alimenta. Penetra a la planta amb la seva boca en punxa i s'alimenta de saba. Després d'acoblar-se amb el mascle neix una nimfa molt petita. Les nimfes secreten una substància cerosa que les protegeix de la pluja i la calor per això semblen blanques o grises. Després produeixen el pigment a base d'àcid carmínic que és vermell que les protegeix dels depredadors. Els mascles adults són alats i molt petits en comparació de les femelles només viuen el temps just per fertilitzar les femelles i són rars de veure. En l'estat de nimfa les cotxinilles es dispersen i passen d'un cactus a l'altre on faran una nova generació. El cicle complet triga tres mesos.
La cotxinilla del nopal (Dactylopius coccus) és una pastereta (o la cotxinilla per antonomàsia), un insecte hemípter de la superfamília Coccoidea, d'on deriva el carmí. Són insectes que viuen en els nopals, càctus del gènere Opuntia, xuclant la seva saba. Són originaris d'Amèrica del Sud i Mèxic. El colorant d'aquestes cotxinilles es va produir a Amèrica Central ja en temps precolombins i des del segle XVI com a important producte d'exportació. Amb l'arribada dels colorants sintètics durant el segle XIX la producció del carmí va disminuir però va tornar a ser popular amb la quimiofòbia del segle XX. amb Perú essent el major exportador. Hi ha altres espècies dins del gènere Dactylopius que són difícils de distingir i que també produeixen carmí. Es pot cultivar la cotxinilla sobre la majoria de les 200 espècies del gènere de les figues de pala (Opuntia) però els millors resultats és sobre l'espècie Opuntia ficus-indica. Les cotxinilles són insectes de cos tou. La femella fa uns 5 mm de llarg i forma colònies, és sèssil i no es belluga quan s'alimenta. Penetra a la planta amb la seva boca en punxa i s'alimenta de saba. Després d'acoblar-se amb el mascle neix una nimfa molt petita. Les nimfes secreten una substància cerosa que les protegeix de la pluja i la calor per això semblen blanques o grises. Després produeixen el pigment a base d'àcid carmínic que és vermell que les protegeix dels depredadors. Els mascles adults són alats i molt petits en comparació de les femelles només viuen el temps just per fertilitzar les femelles i són rars de veure. En l'estat de nimfa les cotxinilles es dispersen i passen d'un cactus a l'altre on faran una nova generació. El cicle complet triga tres mesos.
Estructura de l'àcid carmínic, la substància antidepredadors que es troba en altes concentracions en les caparretes. El carmí són les sals insolubles d'aquest àcid. Les taques blanques són colònies de cotxinilles sobre nopals a l'illa Canària de la La Palma.Cochenillelusen (Dactylopius coccus) er en skjoldlus, der oprindeligt levede i de subtropiske dele af Sydamerika og Mexico, hvor aztekerne kendte til at bruge dem til farvning, men den er også indført på de Canariske øer fra Mexico af europæerne, der ville kunne udvinde den sjældne farve selv.
Denne type insekt, en primært sessil parasit, lever på kaktusplanter, hvor den lever af fugten og næringsstofferne i kaktusen. Insektet producerer karminsyre, hvilket holder angribere på afstand. Karminsyre kan ekstraheres fra insektets krop, ligesom æg, der bruges til at producere karminfarve. Karmin bruges primært til madfarve og kosmetik.
Cochenillelusen (Dactylopius coccus) er en skjoldlus, der oprindeligt levede i de subtropiske dele af Sydamerika og Mexico, hvor aztekerne kendte til at bruge dem til farvning, men den er også indført på de Canariske øer fra Mexico af europæerne, der ville kunne udvinde den sjældne farve selv.
Denne type insekt, en primært sessil parasit, lever på kaktusplanter, hvor den lever af fugten og næringsstofferne i kaktusen. Insektet producerer karminsyre, hvilket holder angribere på afstand. Karminsyre kan ekstraheres fra insektets krop, ligesom æg, der bruges til at producere karminfarve. Karmin bruges primært til madfarve og kosmetik.
Die Cochenilleschildlaus, Cochenillelaus oder Cochenille (Dactylopius coccus) ist eine Insektenart, die ursprünglich in Zentral- und Südamerika als Pathogen an Opuntien vorkommt. Aus den weiblichen Tieren wird der Farbstoff Karmin gewonnen, dessen Hauptbestandteil die Karminsäure ist.
Die Weibchen der Cochenilleschildlaus sind flügellos, breit-eiförmig bis rund und etwa 6 bis 7 mm lang. Aufgrund der hohen Konzentration an Karminsäure, die im Fettkörper gespeichert wird und die wahrscheinlich der Abwehr von Fressfeinden und Parasiten dient, erscheinen sie dunkelpurpurn. Zerquetscht sind sie leuchtend rot. Der Körper ist von weißem, mehligen Wachs bedeckt, allerdings ist der Körper unter den Absonderungen teilweise sichtbar. Die Männchen sind in den frühen Nymphenstadien von den Weibchen kaum unterscheidbar. Im vorletzten Stadium bilden sie Scheinpuppen, in denen sie sich zu zweiflügeligen Imagines entwickeln. Die Eier sind blass rot.[1][2][3]
Von anderen Arten der Gattung unterscheidet sich die Cochenilleschildlaus durch die Kombination folgender Merkmale: Die dorsalen Setae sind dünn und alle ungefähr gleich groß. Die fünf Porengruppen um den Analring weisen nur wenige Tracheengänge auf, welche am Körper ganz fehlen. Dünnrandige Poren auf der Bauchseite sind nicht vorhanden. Der Analring selbst ist im vorderen Bereich nur in einem dünnen Bereich verhärtet und weist keine Setae auf. Die hinteren Femuren weisen große, durchscheinende Poren auf und die Antennen haben sieben Glieder.[3]
Weibliche Cochenilleschildläuse sind nur im ersten Nymphenstadium mobil. Ein zweites Nymphenstadium verbringen sie ebenso wie die adulte Phase sessil an Opuntienpflanzen, wobei mehrere Generationen gemeinsame Kolonien bilden. Das Wirtsspektrum umfasst dabei die Arten Opuntia atropes, Opuntia cochenillifera, Opuntia ficus-indica, Opuntia hyptiacantha, Opuntia jaliscana, Opuntia megacantha, Opuntia pilifera und Opuntia tomentosa.[4] Nach der Verpuppung breiten sich die flugfähigen Männchen aus und finden die Weibchen über von diesen abgegebene Pheromone. Im Gegensatz zu den meisten anderen Schildläusen pflanzen sich Cochenilleschildlaus ausschließlich sexuell fort. Die Männchen sterben kurz nach der Paarung. Pro Jahr werden nach Schätzungen bis zu fünf Generationen hervorgebracht.[5][1]
Wichtige natürliche Feinde der Art sind eine Reihe von Marienkäferarten, der Glanzkäfer Cybocephalus nigritulus, die Blattlausfliege Leucopis bellula, die Zünsler Laetilia coccidivora und Salambona intrusus und der Taghaft Sympherobius amiculus.[4]
In Amerika weist die Cochenilleschildlaus ein disjunktes Verbreitungsgebiet mit einem südlichen Vorkommen in Argentinien und Peru sowie einem nördlichen Vorkommen in Mexiko auf. Phylogenetische Untersuchungen weisen darauf hin, dass die Tiere ausgehend vom ursprünglichen Vorkommen in Südamerika in präkolumbischer Zeit per Seehandel nach Mittelamerika gelangten.[6] Durch den Menschen wurde die Art auch auf den Kanaren sowie auf Madagaskar und in Südafrika etabliert.[4]
Die Cochenilleschildlaus wurde 1791 von Lancry als Coccus sativus, 1801 von Jean-Baptiste de Lamarck als Coccus maximus und 1835 von Oronzio Gabriele Costa als Dactylopius coccus beschrieben. In der Fachliteratur wurde die Art etwa 150 Jahre fälschlich mit der 1758 von Carl von Linné beschriebenen Art Coccus cacti gleichgesetzt, die heute als Protortonia cacti geführt wird. Der heute gültige lateinische Name der Cochenilleschildlaus nach den Internationalen Regeln für die Zoologische Nomenklatur ist Dactylopius coccus, dem aufgrund seiner Bekanntheit der Vorzug gegenüber den älteren Synonymen von Lancry und Lamarck gegeben wurde.[4] Phylogenetische Analysen weisen darauf hin, dass die nächsten verwandten Arten Dactylopius zimmermanni und Dactylopius confertus sind, die in Südamerika vorkommen, und auf Kakteen leben.[6]
Es ist nicht bekannt, wann Menschen in Südamerika das erste Mal Cochenilleschildläuse zur Gewinnung von rotem Farbstoff nutzten. Die bislang ältesten gefundenen Textilreste, die mit Cochenilleschildläusen gefärbt wurden, wurden in einer Nekropole aus vorchristlicher Zeit in Peru gefunden. Das hat zu Spekulationen geführt, dass alte peruanische Kulturen zuerst die Nutzung dieser Schildlausart entdeckten und die Technik von dort aus in Zentralamerika bekannt wurde. Andere Wissenschaftler argumentieren, dass präkolumbische mittelamerikanische Kulturen die Entdecker dieses Farbstoffes waren oder diese unabhängig von den peruanischen Kulturen entdeckten. Für einen Ursprung in Mexiko spricht, dass Prädatoren dieser Schildlausart in Mexiko häufig sind, dagegen in Peru verhältnismäßig selten. Das spricht dafür, dass die Schildlaus in der Natur ursprünglich nur in Mexiko vorkam.[7] Phylogenetische Untersuchungen weisen darauf hin, dass die Tiere ausgehend vom ursprünglichen Vorkommen in Südamerika in präkolumbischer Zeit per Seehandel nach Mittelamerika gelangten.[6]
Traditionell wird den Kulturen im südlichen Hochland von Mexiko, im heutigen mexikanischen Bundesstaat Oaxaca, eine sehr frühe Weiterentwicklung der Cochenille-Haltung zugesprochen. Es entwickelten sich domestizierte Linien der Cochenille-Schildlaus, die mehr als doppelt so groß waren wie ihre wilden Artgenossen und wesentlich mehr Karminsäure produzierten. Während wilde Cochenilleschildläuse auch noch in Lagen über 2.500 Höhenmetern gediehen, sind die domestizierten Linien deutlich empfindlicher. Sie gedeihen am besten im warmen, trockenen Klima des südmexikanischen Hochlands bei Temperaturen zwischen 10 und 30 Grad Celsius. Frost und vorzeitiger Sommerregen kann zum Absterben ganzer Populationen führen. Selbst bei idealen klimatischen Bedingungen mussten diese domestizierten Linien jedoch aufwändig versorgt werden. Während der Sommerregen bewahrten die Farmer befruchtete Schildläuse in einer Ecke ihrer Bewohnungen auf. Manche trugen sie auch in mit Blättern ausgelegten Körben in höhere Lagen, in denen die Sommermonate trockener waren.[7]
Auch die Opuntien, auf denen die Schildläuse gezogen wurden, waren aufwändig in der Versorgung. Die präferierte Futterpflanze für Cochenilleschildläuse war Opuntia ficus-indica, allerdings wurden auch andere Opuntienarten genutzt. Jede der verwendeten Opuntien reagierte empfindlich auf Frost und war anfällig für eine Reihe von Pflanzenkrankheiten und -schädlingen. Da die Schildläuse am besten auf jungen Sprossen heranwuchsen, beschnitten die Farmer die Opuntien regelmäßig, um neues Wachstum anzuregen. Die Farmer legten auch regelrechte Opuntienplantagen aus Stecklingen an. Anderthalb bis drei Jahre nach dem Anpflanzen konnten die ersten Schildläuse auf den jungen Pflanzen ausgebracht werden. In einem arbeitsaufwändigen Prozess wurden die Schildläuse dann von den Opuntien abgeerntet. Es galt als unschicklich, die Schildläuse mit den Fingern zu berühren. Sie wurden mit Stöcken, Federn und kleinen Bürsten von den Opuntien in Holz- oder Lehmschalen gebürstet.[7] Anschließend wurden die Läuse getrocknet. Dazu wurden sie entweder auf Matten ausgebreitet und vier oder fünf Tage in der Sonne liegen gelassen oder in Öfen getrocknet. Während des Trocknungsprozesses verloren die Schildläuse etwa ein Drittel ihres Gewichtes.
Zur Extraktion der Karminsäure werden die Tiere gekocht, der Farbstoff anschließend gefällt, filtriert und getrocknet. Zur Herstellung von einem Pfund Cochenille werden etwa 70.000 Tiere gebraucht.[8] Für den Handel mit Cochenilleschildläusen existierte bereits in vorkolumbianischer Zeit ein weites Handelsnetzwerk. Kaufleute von Nochixtlán handelten mit Cochenilleschildläusen bis in das heutige Nicaragua.[7]
Einige erhalten gebliebene Unterlagen aus der Zeit zu Beginn des 16. Jahrhunderts lassen darauf schließen, dass Dörfer der Region Oaxaca und Mixteca jährlich über hundert Säcke Cochenille als Tributzahlungen an die aztekischen Herrscher entrichteten. Nach modernen Schätzungen dürfte dies etwa neun Tonnen Cochenille entsprochen haben. Andere Dörfer zahlten ihren Tribut in mit Cochenille gefärbten Stoffen.[7]
Ähnlich wie ihre europäischen Zeitgenossen maßen Azteken der Farbe Rot eine besondere Bedeutung bei. Die Azteken assoziierten Rot mit Sonne, Blut und Tod. Zur Erzeugung von roten Textilien standen ihnen mehrere Färberstoffe zur Verfügung, darunter Pflanzen, die dem europäischen Färberkrapp ähnlich sind. Das intensivste Rot konnte jedoch mit Cochenilleschildläusen erzeugt werden – ähnlich wie in Europa die Verwendung der Kermeslaus zu den intensivsten Rottönen führte. Die Verwendung der Cochenilleschildlaus war sehr vielfältig. Vermischt mit Essig wurden pulverisierte Cochenilleläuse zur Behandlung von Wunden verwendet. Sie wurden zur Färbung von Gerichten verwendet und Frauen nutzten es, um Wangen, Hals, Hände und Brüste rot zu färben.[7] Karminsäure wurde auch verwendet, um Töpfe, Körbe, Statuen und sogar Hausteile rot zu färben und war einer der Farbstoffe, mit der aztekische Schreiber ihre Schriftstücke verzierten. Besondere Bedeutung hatte die aus den Cochenilleschildläusen gewonnene Karminsäure jedoch in der Färbung von Textilien und Federn, die für aztekische Kleidung verwendet wurden. Bei tierischen Fasern wirkte die aus Schildläusen gewonnene Karminsäure am stärksten. Federn und Kaninchenfell wurden intensiv rot, Baumwollfasern dagegen wurden etwas matter.[7]
Es ist nicht bekannt, wie der spanische König Karl V. davon erfuhr, dass die Spanier in Südamerika auf ein intensiv rotes Färbemittel gestoßen waren. Möglicherweise wurde er durch die Codices und Stoffe aufmerksam, die die spanischen Konquistadoren an den spanischen Königshof sendeten.
Rot zählte in Europa zu den besonders geschätzten Farben; der hohe Wert, der rot gefärbten Textilien beigemessen wurde, war auch darauf zurückzuführen, dass es noch im 16. Jahrhundert sehr schwierig war, Textilien dauerhaft intensiv rot zu färben. Dazu trug auch die Seltenheit geeigneter Färbemittel bei. Die vor allem in Mitteleuropa vorkommende Kermeslaus lieferte einen der Ausgangsstoffe, um Textilien rot zu färben. Der Färbeprozess war arbeits- und zeitintensiv und setzte spezifisches Fachwissen voraus, das Färber in einer mehrjährigen Ausbildung erlernten. Allerdings besaßen nicht alle Färbergilden dieses spezifische Wissen; unter den europäischen Färbergilden standen vor allem die von Lucca und Venedig in dem Ruf, Stoffe intensiv und dauerhaft rot zu färben.[9]
Die spanischen Konquistadoren übersahen zunächst den kommerziellen Wert, der mit der Cochenilleschildlaus verbunden war. Sie unternahmen keinerlei Anstrengungen, getrocknete Cochenilleschildläuse nach Europa zu exportieren. Einige verzichteten sogar darauf, die Cochenillelieferungen entgegenzunehmen, die ihnen als Tributzahlungen angeboten wurden. In den 1520er und 1530er Jahren blieb Handel mit Cochenilleschildläusen fast ausschließlich auf die südamerikanischen Ethnien begrenzt.[10] Der Handel mit Cochenille bedurfte Erfahrung und Marktkenntnisse, die den Konquistadoren fehlte. Spanier, die sich dauerhaft in den neuen Kolonien niederließen, bauten Pflanzen wie Weizen, Zuckerrohr, Wein, Flachs und ähnliches an oder züchteten Rinder und Schafe, wie es ihnen aus Europa bekannt war. Hernán Cortés, dessen Landgüter im traditionellen Cochenille-Gebiet von Oaxaca lagen, übersah den kommerziellen Wert der Cochenille-Schildlaus und ließ seine mexikanischen und afrikanischen Sklaven stattdessen nach Silber graben und Zuckerrohr anbauen. Ab Mitte der 1530er Jahre kamen jedoch zunehmend auch spanische Kaufleute nach Südamerika, die anders als die Konquistadoren die Geschäftschancen erkannten, die mit den Cochenilleschildläusen verbunden waren. Ab etwa Beginn der 1540er Jahre begannen sie, Cochenille in kleinen Mengen nach Europa zu exportieren.[10]
Die Spanier waren die ersten Europäer, die mit dem Farbstoff der Cochenilleschildläuse handelten. In Segovia, Granada und Toledo wurden zur damaligen Zeit hochwertige Textilien hergestellt, dennoch war der Markt für diesen Farbstoff begrenzt. Über den Handel kamen getrocknete Cochenilleschildläuse später vor allem nach Italien.[10]
Zu den ersten italienischen Färbern, die mit dem Cochenille-Farbstoff arbeiteten, gehörte zu Beginn der 1540er Jahre der Toskaner Lapo da Diacceto; er wurde von Cosimo I. de’ Medici in seinen Experimenten unterstützt. Auch in Venedig, das in Europa beim Handel mit roten Farbstoffen dominierte, begann man sich ab 1543 mit dem Farbstoff auseinanderzusetzen.[10] In der Farbintensität war der Cochenille-Farbstoff mit anderen – aus Schildläusen wie der Kermeslaus – vergleichbar. Cochenilleschildläuse enthielten – verglichen mit diesen – jedoch weniger Lipide, was den Färbeprozess einfacher machte. Cochenille war auch deutlich ergiebiger, als die bislang in Europa bekannten Färbestoffe.[10] Aus diesem Grund setzte sich Cochenille sehr schnell als Färbemittel durch und Färber in Städten wie Venedig, Mailand, Florenz, Lucca und Antwerpen, die alle für ihre hervorragenden Stoffe bekannt waren, begann bereits vor 1550 mit Cochenille zu arbeiten. Märkte, auf denen Cochenille regelmäßig gehandelt wurde, waren um 1570 nicht nur in der spanischen Stadt Sevilla etabliert, sondern auch in Rouen, Lyon, Genua, Nantes, Florenz, Marseille und Antwerpen, und Cochenille war nach Silber die wichtigste Exportware aus den spanischen Kolonien in Südamerika. Die Behörden von Sevilla schätzten den Wert des Cochenilleexportes auf jährlich rund 250.000 Pesos, von denen knapp ein Viertel der Staatskasse als Einkommen zufloss.[10]
Die Zucht von Cochenilleschildläusen blieb überwiegend in der Hand süd- und mittelamerikanischer Ethnien. Eine besondere Rolle spielten dabei die Tlaxcalteken. Während der Eroberung Mexikos durch die Spanier gingen die Tlaxcalteken nach anfänglichem Widerstand ein Bündnis mit Hernán Cortés und seinen Konquistadoren ein. Bei der Eroberung der aztekischen Hauptstadt Tenochtitlán spielten sie eine Schlüsselrolle, da sie die Spanier beim Erreichen des Tals von Mexiko unterstützten und den Hauptteil der Angriffsstreitmacht bildeten. Aufgrund dieser Allianz mit der spanischen Krone während der Eroberung Mexikos genossen die Tlaxcalteken unter der spanischen Kolonialherrschaft viele Privilegien gegenüber den anderen indigenen Völkern, wie etwa die Erlaubnis zum Tragen von Waffen, dem Reiten von Pferden, dem Führen von Adelstiteln sowie einer weitgehend autonomen Verwaltung ihrer Siedlungen.[11][12] Bis in die 1570er dominierten sie den Cochenillehandel. In den folgenden Jahrzehnten begannen auch ihre mixtekischen Nachbarn sowie die indigenen Völker im Tal von Oaxaca wieder Cochenilleschildläuse zu züchten. Im frühen 17. Jahrhundert verschob sich das Zentrum der Cochenilleproduktion nach Oaxaca und gegen Ende dieses Jahrhunderts dominierte Oaxaca den Handel monopolartig. Die prächtige Altstadt von Oaxaca de Juárez zeugt heute noch von der Bedeutung, die die Stadt in dieser Zeit gewann.[13] Anne Butler Greenfield weist in ihrer Geschichte des Farbstoffes Cochenille darauf hin, dass es der spanischen Oberherrschaft nicht gelang, über Zwangsmaßnahmen wie etwa Anbauverpflichtungen die Cochenilleproduktion zu erhöhen. Es etablierte sich dagegen bereits gegen Ende des 16. Jahrhunderts ein Terminmarkt für Cochenilleschildläuse, bei dem spanische Kaufleute und Regierungsangestellte Kredite an südamerikanische Indianer vergaben, die diese mit einer zuvor festgesetzten Menge Cochenille zurückzahlten. Es waren dementsprechend überwiegend Spanier, die aus dem Überseegeschäft mit Cochenilleschildläusen profitierten. Die Bereitschaft südamerikanischer Indianer, diese Kreditverträge zu unterzeichnen und die große Anzahl von Indianern, die sich darüber beschwerten, dass sie keinen oder einen zu geringen Kredit erhalten hätten, deutet sie als starkes Indiz, dass der Anbau auch von den Indianern als ökonomisch attraktiv gewertet wurde.[13] Der größte Teil der nach Europa importierten Cochenilleschildläuse wurde für die Textilfärbung verwendet und der Handel dehnte sich bereits im 16. Jahrhundert bis nach Südostasien aus. Ähnlich wie in Süd- und Zentralamerika fand Cochenille jedoch auch bald Verwendung in Kosmetika und im Verlauf des 17. Jahrhunderts fand es sich zunehmend auch auf den Farbpaletten von Künstlern wie den Tintorettos, Jan Vermeer, Peter Paul Rubens und Diego Velázquez. Der spanische Arzt Francisco Hernandez de Toledo empfahl es in seiner De materia medica auch als Bestandteil von Medikamenten.[13]
Es war Nicolas Hartsoeker, der 1694 in Essai de dioptrique erstmals eine gezeichnete vergrößerte Darstellung einer Cochenilleschildlaus veröffentlichte. Zehn Jahre später studierte Antoni van Leeuwenhoek die für die Farbproduktion verantwortlichen Schildläuse sehr genau und konnte damit endgültig klären, dass nicht die Opuntien, sondern die darauf lebenden Insekten für die Farbstoffherstellung notwendig sind. 1776 reiste Nicolas Joseph Thiéry de Ménonville im Auftrag der französischen Regierung nach Mexiko, um die Details der Farbstoffherstellung auszuspähen. Es gelang ihm, Opuntientriebe mit Cochenilleschildläusen auszuführen, die er im haitianischen Port-au-Prince auch erfolgreich vermehren konnte.
Neben der Produktion in Mexiko brachten die Spanier die Cochenilleschildlaus auch nach Guatemala, Honduras und auf die Kanaren, während die Engländer sie nach Indien und Afrika brachten.[14] Versuche, die Tiere auch in Georgia und South Carolina zu züchten waren wenig erfolgreich.[8] Ab etwa 1860 ging die Nachfrage auf Grund der zunehmenden Verfügbarkeit von Teerfarben stark zurück, im 20. Jahrhundert stieg die Nachfrage nach Cochenille als nicht-giftige Kosmetik- oder Lebensmittelfarbe wieder an. Sie kann allerdings gelegentlich zu allergischen Reaktionen führen.[4] Heute wird es in Peru, Mexiko, auf den Kanaren sowie in Chile und Bolivien hergestellt.[14][15]
Cochenilleschildläuse wurden in Australien und Afrika auch zur Kontrolle von außerhalb ihres natürlichen Verbreitungsgebiets verschleppten und als Unkraut auftretenden Opuntien eingesetzt.[6]
Karmin ist verhältnismäßig licht- und wärmebeständig. Es ist der oxidationsbeständigste aller natürlichen Farbstoffe und sogar stabiler als viele synthetische Farbstoffe.[16] Als Lebensmittelfarbstoff ist Karmin mit der Kennzeichnung E 120 zugelassen. Es wird für Fleisch- und Wurstwaren verwendet, außerdem für Surimi, Marinaden, Soßen, Konserven, Käse und andere Milchprodukte, Gebäck, Glasuren, Tortenfüllungen, Marmeladen, Desserts, Süßigkeiten, Fruchtsäfte, Spirituosen und andere Getränke. Der durchschnittliche Verbraucher nimmt pro Jahr ein bis zwei Tropfen Karminsäure mit der Nahrung auf.[16] Karmin findet auch Verwendung als Kosmetikfarbstoff und für Malerfarben. Die Pharmaindustrie verwendet es für orale Arzneiformen (Dragées, Filmtabletten, Kapseln) und Salben.[17]
Es sind mehrere Fälle von Allergien gegen den Farbstoff dokumentiert, angefangen von leichter Nesselsucht bis zum anaphylaktischen Schock.[18] Karmin kann beim Einatmen Asthma verursachen.[19] Es wird von der „Hyperactive Children’s Support Group“ empfohlen, diesen Farbstoff in der Nahrung von hyperaktiven Kindern zu vermeiden. Eine neue Regelung der US-amerikanischen Food and Drug Administration verlangt, dass ab dem 5. Januar 2011 bei allen Lebensmitteln und Kosmetika, die diesen Farbstoff enthalten, dieser in der Zutatenliste erwähnt wird.[20]
Lebensmittel und andere Produkte, die aus Schildläusen gewonnenes Karmin enthalten, sind inakzeptabel für Vegetarier und Veganer. Viele Moslems betrachten karminhaltige Lebensmittel als verboten (haram), da der Farbstoff aus Insekten gewonnen wird. Auch viele Juden vermeiden Lebensmittel, die diesen Zusatzstoff enthalten. Einige jüdische Autoritäten erlauben jedoch den Einsatz, weil das Insekt getrocknet und zu Pulver zerrieben wird.[21]
Die Cochenilleschildlaus, Cochenillelaus oder Cochenille (Dactylopius coccus) ist eine Insektenart, die ursprünglich in Zentral- und Südamerika als Pathogen an Opuntien vorkommt. Aus den weiblichen Tieren wird der Farbstoff Karmin gewonnen, dessen Hauptbestandteil die Karminsäure ist.
Cochineal (Dactylopius coccus) je vrsta štitastih uši iz podreda Sternorrhyncha, iz kojeg se dobija rumena boja karmin. Postoje druge vrste iz roda Dactylopius koje mogu biti korištene za proizvodnju cochineal ekstrakta, ali ih je veoma teško razlikovati od D. coccus, čak i za stručne taksonomist-e, a drugo naučno ime (i dijalekt "cochineal insekt") se dakle obično koristi kada se zapravo odnosi na druge biološke vrste. Primarne biološke razlike između vrste su manje razlike u sklonosti biljaka domaćina, uz vrlo različite geografske položaje. D. coccus sam po sebi je porijeklom iz tropske i suptropske Južne Amerike i Meksika.
Prvenstveno sesilan parazit, ovaj insekt živi na kaktusima iz roda Opuntia, hraneći se biljnom vlagom i hranjivim tvarima. Insekt proizvodi karminsku kiselinu koja zadržava grabežljivost prema drugim insektima. Karminska kiselina može se izdvojiti iz tijela i jaja insekata da bi se dobila karmin boja (poznata i kao cochineal).[1] Karmin se prvenstveno koristi kao bojilo za hranu i kozmetiku.
Nakon što su sintetski pigmenti i boje, kao što su alizarin izmišljeni u kasnom 19. stoljeću, proizvodnja prirodnih boja je postepeno umanjena. Zdravstveni strahovi od umjetnih dodataka u hrani su međutim obnovili popularnost cochineal bojila, te povećana potražnja je učinila uzgoj insekata profitabilnim opet.[2]
Cochineal boja je korištena od strane Azteka i Maya naroda Srednje i Sjeverne Amerike. Jedanaest gradova koje su osvojili Montezuma u 15. stoljeću plaćali su godišnji danak od 2000 uređenih pamučnih deka i 40 vrećica od cochineal boja svaki.[3] Tokom kolonijalnog razdoblja proizvodnja cochineal (grana fina) je naglo porastao. Proizveden gotovo isključivo u Oaxaca-i od domorodačkih proizvođača, cochineal je postao meksikov drugi najveći izvoz u vrijednosti nakon srebra.[4] Ubrzo nakon što je Španija osvojila carstva Azteka počeo je da se izvozi u Španiju, i sedamnaestog stoljeća bio je roba kojom se trguje kao i sada čak i toliko daleko kao što je Indija. Bojilo se konzumira u cijeloj Evropi i bilo je toliko cijenjeno da njegovu cijenu redovito kotiraju na Londonskoj i Amsterdamskoj robnoj razmjeni. 1777 francuski botaničar Nicolas-Joseph Thiéry de Menonville, predstavljajući se kao botanički liječnik, prokrijumčario je insekte i jastučiće kaktusa Opuntia do Saint Domingue, međutim, ovaj kukac nije bio u mogućnosti da se razmnoži, ali je umjesto toga zamijenjen drugim, istovjetnim korištenim za proizvodnju boja.[5] Nakon meksičkog rata za nezavisnost između 1810-1821, meksičkom monopolu na cochineal-u je došao kraj. Proizvodnja velikih razmjera cochineal-a se pojavila pogotovo u Gvatemali i na Kanarskim otocima, on je također uzgajan u Španiji i Sjevernoj Africi.
Potražnja za cochineal-om oštro je pala s nastupom alizarin grimiza na tržištu i mnogih drugih umjetnih bojila otkrivenih u Europi sredinom 19. stoljeća, uzrokujući značajan financijski šok u Španiji kao jedan od glavnih industrija i gotovo je prestala s radom. Delikatni priručnik rada potreban za uzgoj kukaca nije se mogao natjecati s modernim metodama nove industrije, a još manje sa smanjenjem troškova proizvodnje. "Tunjeva krv" boja (od meksičkog naziva za Opuntia voće) zaustavio se koristiti i trgovina sa cochineal-om je gotovo potpuno nestala u toku 20. stoljeća. Uzgoj cochineal kukaca učinjeno je prvenstveno za potrebe održavanja tradicije, nego da bi se zadovoljio bilo koja vrsta potražnje.[6] To je postalo komercijalno vrijedno opet,[7] čak iako su nesvjesni da većina potrošača fraze "cochineal ekstrakt", "karmin", "grimizno jezero", "prirodno crveni 4", "Ci 75.470", "E120", ili čak " prirodne boje " se odnose na boju koja se dobija od insekata. Jedan od razloga njegove popularnosti je da su mnoge komercijalne sintetičke crvene boje koe su pronađene u biti karcinogeni.[8] Pigment može, međutim, izazvati reakciju anafilaktičkog šoka u rijetkim slučajevima.[9]
Cochineal insekti su štitaste uši mekanog-tijela, ravni, ovalnog oblika. Ženke, bez krila i oko 5 mm (0.20 inča) duga, skupina na kaktus jastučićima. Oni prodrijevaju kaktus sa svojim kljunom nalik na čeljust i hrane na njegovim sokovima, ostajući nepomični. Nakon parenja, oplođena ženka povećava svoju veličinu i rađa male nimfe. Nimfin sekret voštanobijela supstanca pokriva njihova tijela i služi za zaštitu od prekomjernog gubitka vode i jakog sunca. Ova tvar čini da cochineal kukci izgledaju kao bijeli ili sive boje izvana, iako tijelo kukaca i njegove nimfe proizvode crveni pigment, koja čini da unutrašnjost kukaca izgleda tamno ljubičast. Odrasli mužjaci se razlikuje od ženke na tome da mužjaci imaju krila, i dosta su manji u veličini od ženki.[10]
U nimfa fazi (također zvanoj puzuća faza) se cochineal raspršuje. Maloljetnici se premjeste na mjesto hranjenja i dugo proizvode filamentni vosak. Kasnije se pomaknu na rub kaktus jastuka, gdje vjetar ulovi vosak filamenata i nosi cochineal-e novom domaćinu. Ovi pojedinci uspostave mjesta za hranjenje na novom domaćinu i proizvode novu generaciju cochineal-a.[11] Muške nimfe hrane se na kaktusu dok ne dosegnu spolnu zrelost, kad sazriju oni ne mogu više ni da se hrane i žive dovoljno dugo da bi oplodili jaja.[12] Oni su stoga rijetko nadgledani. Osim toga, ženke obično brojno nadmaše muškarce, zbog ekoloških faktora.[13]
Dactylopius coccus je porijeklom iz tropske i suptropske Južne Amerike i Meksika, gdje im domaćini kaktusi rastu nativno. Oni su uvedeni u Španiji, Kanarskim ostrvima, Alžiru, i Australiji zajedno sa svojim domaćinom kaktusom, i u Eritreji, gdje su im njihovi domaćin kaktusi već u izobilju. Postoji 200 vrsta kaktusa Opuntia, i dok je moguće kultivirati cochineal na gotovo sve od njih, najbolje je koristiti je Opuntia ficus-indica.[14] Sve biljke domaćini cochineal kolonije bile su identificirane kao vrste Opuntia, uključujući Opuntia amyclaea, O. atropes, O. cantabrigiensis, O. brasilienis, O. ficus-indica, O. fuliginosa, O. jaliscana, O. leucotricha, O. lindheimeri, O. microdasys, O. megacantha, O. pilifera, O. robusta, O. sarca, O. schikendantzii, O. stricta, O. streptacantha, i O. tomentosa. Hranjenje cochineal-a može oštetiti kaktuse, ponekad ubijajući njihovog domaćina. Cochineal-i osim D. coccus se hrani na mnogim istim vrstama Opuntia, i vjerovatno je da širok raspon domaćina prijavljen za bivšu vrstu je zbog teškoća u razlikovanju ga s ovim drugim, manje uobičajenim vrstama.[15]
Postoje dva metoda uzgoja cochineala: tradicionalni i kontrolisani. Cochineal-i se uzgajaju na tradicionalan način sadnjom zaraženih kaktus jastučića ili zaražavanjem postojećih kaktusa sa cochineal-ima i berbu insekata rukom. Kontrolirana metoda koristi male košare koje se nazivaju Zapotec gnijezda postavljena na domaćinu kaktusa. Košare sadrže čiste, plodne ženke koje napuštaju gnijezda i naseljavaju se na kaktusu gdje čekaju oplodnju mužjaka. U oba slučaja cochineal-i moraju biti zaštićeni od grabežljivaca, hladnoće, i kiše. Kompletan ciklus traje 3 mjeseca tokom kojih se kaktusi čuvaju pri konstantnoj temperaturi od 27 °C (81 °F). Nakon što su cochineal-i završili ciklus, novi cochineal-i su spremni za početak ciklusa ponovo ili da budu osušeni za proizvodnju boja.
Za proizvodnju boja iz cochineal-a, insekti su prikupljeni kad su približno devedeset dana stari. Žetva kukaca je težak rad, jer oni moraju biti pojedinačno otrešenii, brušeni ili pokupljeni s kaktusa i stavljeni u vreće. Insekti su prikupljaju u malim grupama kolekcionara koji ih prodaju lokalnim prerađivačima ili izvoznicima.[16]
Nekoliko prirodnih neprijatelja može smanjiti populaciju kukaca na kaktusu domaćinu. Od svih grabežljivaca, insekti se čine da su najvažnija skupina. Kukci i njihove larve kao pyralid moljac (reda Lepidoptera), koji uništavaju kaktus, i grabežljivice poput bubamara (Coleoptera), razni Diptera (kao što su Syrphidae i Chamaemyiidae), insekti čipkastih krila (Neuroptera), i mrava (Hymenoptera) su identificirani, kao i brojne parazitske ose. Mnoge ptice, istoljudski korijen glodavaca (naročito štakori) i gmazovi i hvataju cochineal kukce. U regijama ovisno o cochineal proizvodnji, deratizacije mjere moraju se uzeti ozbiljno. Za male uzgoje, ručne metode kontrole su se pokazale najučinkovitije i najsigurnije. Za velike uzgoje, napredne metode deratizacije moraju biti razvijene, uključujući i alternativne biološke insekticide ili zamke s feromonima.
Opuncija je prvi put prebačen u Australiju u pokušaju da se započne cochineal industrija boje 1787, kada je kapetan Arthur Phillip prikupio količinu cochineal-om nasrnjenih biljaka iz Brazila na svom putu prema uspostavi prvih evropskih naselja u Botany Bay (dio koji je sada Sydney, New South Wales). U to vrijeme Španija i Portugal su imali monopol širom svijeta (preko njihovih novosvjetskih kolonijalnih izvora) na cochineal pigment industriju, a britanci su željeli izvor pod vlastitom kontrolom, jer boja im je bila važna za njihovu odjeću i odjevnu industriju (to se na primjer koristilo za bojenje crvenih kaputa kod britanskih vojnika).[17] Pokušaj je bio neuspjeh na dva načina: Brazilski cochineal insekti su ubrzo izumrli, ali se kaktus razvijao, zauzimajući na kraju oko 100.000 kvadratnih milja istočne Australije. Kaktusi su na kraju dovedeni pod kontrolu u 1920 namjernim uvođenjem južnoameričkog moljca, Cactoblastis cactorum, čije larve se hrane kaktusom.
Duboki tamnocrveni pigment je izvađen iz ženki cochineal kukaca. Cochineal se koristi za proizvodnju svijetlo crvene, narandžaste i drugih tonova crvene. Boja dolazi iz karminske kiseline. Cochineal-ova ekstraktna prirodna karminska kiselina sadrži obično 19-22%. Insekti su ubijeni uranjanjem u vruću vodu (nakon čega su sušeni) ili izloženošću suncu, pari ili toplini iz pećnice. Svaka metoda stvara različite boje koja rezultira u različitim pojavama komercijalnih cochineal-a. Insekt mora biti sasušen na oko 30 posto od njihove izvorne tjelesne težine prije nego što se mogu staviti u skladište bez propadanja. Potrebno je oko 70.000 kukaca da bi se napravila jedna funta cochineal boje.[18]
Postoje dva glavna oblika cochineal boje: cochineal ekstrakt je boja napravljena od sirovih i suhih praškovitih tijela insekata, i karmin boja je više pročišćena boja napravljena od cochineal-a. Za pripremu karmina, tijela insekata u prahu su kuhani u amonijaku ili natrijumov karbonatnom rješenju, netopljive stvari se uklanjaju filtriranjem i alum se dodaje da bi se izbistrilo solno rješenje karminske kiseline da bi se utaložilo u crvenu aluminijsku sol. Čistoća boje se osigurava odsutnošću željeza. Kalaj (II) hlorid, limunska kiselina, boraks, ili želatin mogu biti dodani da bi regulirali osnivanje taloga. Za nijanse ljubičaste, vapno se dodaje u alum.
Od 2005, Peru proizvodi 200 tona cochineal boje godišnje a Kanarski otoci proizvode 20 tona godišnje. Čile i Meksiko su nedavno počeli izvoziti cochineal. Za Francusku se vjeruje da će biti najveći svjetski uvoznik cochineal-a, Japan i Italija također uvoze insekte. Velik dio ovih uvoza su obrađeni i ponovo uvoženi drugim razvijenim ekonomijama. Od 2005e tržišna cijena cochineal-a je između 50 i 80 USD po kilogramu, dok su sintetska sirova bojila hrane dostupna po cijenama niskim i do 10 -20 USD po kilogramu.[19]
Tradicionalno cochineal je korišten za fabrike bojenja. Tokom kolonijalnog perioda, uz uvođenje ovaca u Latinskoj Americi korištenje cochineal-a se povećalo pošto je davao najintenzivnije boje i najviše se primao na vunene haljine nego na odjeću od materijala od pre-hispanskog porijekla, kao što su pamuk, agava vlakna i vlakna juka. Jednom kad je evropsko tržište otkrilo kvalitete ovog proizvoda, njihov zahtjev za to se dramatično povećao, a do početka sedamnaestog stoljeća se trguje na međunarodnoj razini. Karmin je postao jaka konkurencija za druge kolorante poput broć korijena, kermesa, poljskog cochineal-a, brazilijanskog drveta i Tyrian ljubičaste,[20] koji su se koristili za bojenje odjeće kraljeva, plemića i svećenstva. Za posljednjih nekoliko stoljeća to je bio najvažniji kukac boja korišten u proizvodnji ručno tkanih orijentalnih tepiha, i gotovo u potpunosti je zamjenuo laca. Korišten je također za slikanje, rukotvorine i goblene. Cochineal-om bojena vuna i pamuk su još uvijek važni materijali za umjetnički meksički narod i obrt.
Danas se koristi kao boja za tkaninu i kozmetiku te za prirodno bojenu hranu, kao i za uljne boje, pigmente i akvarele. Kada se koristi kao dodatak hrani boja mora biti naznačena na naljepnici paketa.[21] Ponekad je karmin označen kao E120. Kod malog broja ljudi je utvrđeno da su alergijčni na karmin, u rasponu od blagih prihvatljivih slučajeva do fibrilacija atrija i anafilaktičkog šoka, s 32 slučaja dokumentirana do datuma.[22] Utvrđeno je da je karmin uzrok astme kod nekih ljudi. Cochineal je jedna od boja koju Hyperactive Children's Support Group preporučuje da treba biti eliminirana iz prehrane hiperaktivne i djece. Prirodna karmin boja se koristi u hrani i kozmetici može pružiti proizvod neprihvatljiv za vegetarijanske ili veganske potrošače, mnogi muslimani smatraju hranu koja sadrži karmin zabranjenom (haram), jer boja je dobijena iz insekta, a i židovi isto tako izbjegavaju hranu koja sadrži ovaj dodatak (čak iako je to nije treif i neke vlasti dopuštaju njegovu upotrebu zato što je insekat sasušen i umanjen u prah).
Cochineal je jedan od rijetkih vodotopivih boja koja odoljeva vremenskoj degradaciji. To je jedna od najviše svjetlosno i toplotno stabilnih i otpornih na oksidaciju od svih prirodni boja i još je stabilniji od mnogih sintetskih boja hrane.[23] Vodotopljivi oblik koristi se u alkoholnim pićima sa kalcijem karminom; netopljivi oblik se upotrebljava u širokoj vrijanti proizvoda. Zajedno s amonij-karminom se mogu naći u mesu, kobasicama, prerađenim proizvodima od peradi (mesni proizvodi ne mogu biti obojeni u SAD-u, ukoliko nisu označeni kao takvi), surimi, marinadama, alkoholnim pićima, pekarskim proizvodima i preljevima, kolačićima, dezertima, punilima za pite, džemovima, dodatcima, želatinskim dezertima, pićima sa sokom, vrste cheddar sira i drugih mliječnih proizvoda, umacima, te slatkišima. Prosječan čovjek troši jednu do dvi kapi karminske kiseline svake godine s hranom.
Novi propis iz US Food and Drug Administration će zahtijevati da sva hrana i kozmetika koja sadrži cochineal da to označe na njihovom sastavnom dijelu naljepnice od 5. januara 2011.
Karmin je jedan od rijetkih pigmenata smatran dovoljno sigurnim za korištenje u očnoj kozmetici. Značajan udio netopljivih karmin pigmenata koji se proizvodi se koristi u kozmetičkoj industriji i produktima za njegu kose i kože, ruža za usne, prah za lice, rouges , i maskare. Svijetlo crvena boja i mrlja karmin koja se koristi u mikrobiologiji je često izrađena od karmin ekstrakta takođe. Farmaceutska industrija koristi cochineal za bojenje pilula i masti.
|accessdate=
(pomoć) |accessdate=
(pomoć) |accessdate=
(pomoć) |accessdate=
(pomoć) |accessdate=
(pomoć) |accessdate=
(pomoć) |accessdate=
(pomoć) |accessdate=
(pomoć) |accessdate=
(pomoć) |accessdate=
(pomoć) |accessdate=
(pomoć) |accessdate=
(pomoć) |accessdate=
(pomoć) Cochineal (Dactylopius coccus) je vrsta štitastih uši iz podreda Sternorrhyncha, iz kojeg se dobija rumena boja karmin. Postoje druge vrste iz roda Dactylopius koje mogu biti korištene za proizvodnju cochineal ekstrakta, ali ih je veoma teško razlikovati od D. coccus, čak i za stručne taksonomist-e, a drugo naučno ime (i dijalekt "cochineal insekt") se dakle obično koristi kada se zapravo odnosi na druge biološke vrste. Primarne biološke razlike između vrste su manje razlike u sklonosti biljaka domaćina, uz vrlo različite geografske položaje. D. coccus sam po sebi je porijeklom iz tropske i suptropske Južne Amerike i Meksika.
Prvenstveno sesilan parazit, ovaj insekt živi na kaktusima iz roda Opuntia, hraneći se biljnom vlagom i hranjivim tvarima. Insekt proizvodi karminsku kiselinu koja zadržava grabežljivost prema drugim insektima. Karminska kiselina može se izdvojiti iz tijela i jaja insekata da bi se dobila karmin boja (poznata i kao cochineal). Karmin se prvenstveno koristi kao bojilo za hranu i kozmetiku.
Nakon što su sintetski pigmenti i boje, kao što su alizarin izmišljeni u kasnom 19. stoljeću, proizvodnja prirodnih boja je postepeno umanjena. Zdravstveni strahovi od umjetnih dodataka u hrani su međutim obnovili popularnost cochineal bojila, te povećana potražnja je učinila uzgoj insekata profitabilnim opet.
Le cochinilia (Dactylopius coccus) es un specie de Dactylopius. Illo produce carmin[*], cochineal[*].
Dactylopius coccus (o la cochenilha per antonomasia), es un insècte emiptèr de la superfamilha Coccoidea, d'ont deriva lo carmin. Son d'insèctes que vivon dins los nopals, cactus del genre Opuntia, ne chucant la saba. Son originaris d'America del Sud e Mexic. Lo colorant d'aquestas cochenilhas se produsiá en America Centrala ja als tempses precolombians e dempuèi lo sègle XVI coma important produch d'exportacion. Amb l'arribada dels colorants sintetics al sègle XIX la produccion del carmin mermèt mas tornèt al vam amb la quimiofobia del sègle XX. Lo Peró n'es lo màger exportador.[1] I a d'autras espècias dins del genre Dactylopius que son malaisits de distinguir e que produsisson tanben de carmin. Se pòt cultivar la cochenilha sus la majoritat de las 200 espècias del genre dels figuièrs de Barbariá (Opuntia) mas los melhors resultats se realizan sus l'espècia Opuntia ficus-indica.[2] Las cochenilhas son d'insèctes de còrs mòl. La feme fa unes 5 mm de long e forma de colònias, es sessila e se bolega pas quand s'alimenta. Penetra dins la planta amb sa boca la fissant e s'alimenta de saba. Après l'acoblament amb lo mascle nais una ninfa fòrça pichona. Las ninfas secretan una substància cerosa que las protegís de la pluèja e la calor es blanquinosa o grisenca. Produson mai tard lo pigment amb per basa l'acid carminic qu'es roge que las protegís dels predadors. Los mascles adultes son alats e fòrça pichons en comparason de las femes e vivon solament lo temps de fertilitzar las femes e son rars de veire. A l'estat de ninfa las cochenilhas s'escampilhan e passan d'un cactus a l'autre ont faràn una generacion novèla. Lo cicle complet pren tres meses.
url
» mancante paramètre « titre
» mancant url
» mancante paramètre « titre
» mancant titre
mancant, Murray L., III. : Little, Brown and Companh, Dactylopius coccus (o la cochenilha per antonomasia), es un insècte emiptèr de la superfamilha Coccoidea, d'ont deriva lo carmin. Son d'insèctes que vivon dins los nopals, cactus del genre Opuntia, ne chucant la saba. Son originaris d'America del Sud e Mexic. Lo colorant d'aquestas cochenilhas se produsiá en America Centrala ja als tempses precolombians e dempuèi lo sègle XVI coma important produch d'exportacion. Amb l'arribada dels colorants sintetics al sègle XIX la produccion del carmin mermèt mas tornèt al vam amb la quimiofobia del sègle XX. Lo Peró n'es lo màger exportador. I a d'autras espècias dins del genre Dactylopius que son malaisits de distinguir e que produsisson tanben de carmin. Se pòt cultivar la cochenilha sus la majoritat de las 200 espècias del genre dels figuièrs de Barbariá (Opuntia) mas los melhors resultats se realizan sus l'espècia Opuntia ficus-indica. Las cochenilhas son d'insèctes de còrs mòl. La feme fa unes 5 mm de long e forma de colònias, es sessila e se bolega pas quand s'alimenta. Penetra dins la planta amb sa boca la fissant e s'alimenta de saba. Après l'acoblament amb lo mascle nais una ninfa fòrça pichona. Las ninfas secretan una substància cerosa que las protegís de la pluèja e la calor es blanquinosa o grisenca. Produson mai tard lo pigment amb per basa l'acid carminic qu'es roge que las protegís dels predadors. Los mascles adultes son alats e fòrça pichons en comparason de las femes e vivon solament lo temps de fertilitzar las femes e son rars de veire. A l'estat de ninfa las cochenilhas s'escampilhan e passan d'un cactus a l'autre ont faràn una generacion novèla. Lo cicle complet pren tres meses.
Estructura de l'acid carminic, la substància antidepredadors que se tròba en nautas concentracions en las coirassas. Lo carmin son las sals insolubles d'aqueste acid. Las tacas blancas son las colonias de cochenilhas sus de nopals a La Palma de CanàriaLi fåsse tchamosseure do fikî amazir, c' est come ene blanke tchamosseure ki s' mete sol fikî amazir.
Cwand on l' grete, i gn è rexhe ene rodje oumeur, come si ci sereut do sonk.
Li maladeye si spåd å moumint do florixhaedje, mins so ene coûte distance (kékes kilometes).
Cisse plôke la est cåzêye pa èn inseke k' on n' voet nén, Dactylopius coccus ezès Iyes Canareyes eyet e l' Afrike bijhrece.
Mins gn a des ôtès sôres di Dactylopius ôte pårt so Daegne.
Ci djinre la est aclevåve, po produre li rodje carmin, li coleur ki rexhe des blankès ploketes cwand on les spotche.
Li fåsse tchamosseure do fikî amazir, c' est come ene blanke tchamosseure ki s' mete sol fikî amazir.
Cwand on l' grete, i gn è rexhe ene rodje oumeur, come si ci sereut do sonk.
Li maladeye si spåd å moumint do florixhaedje, mins so ene coûte distance (kékes kilometes).
kimince del maladeye
rodje oumeur å gretaedje
Khuchinilla (Dactylopius coccus, nawa simipi: nocheztli) nisqaqa huk Abya Yalapi kawsaq, sintuqkunap (Opuntia) hillinta ch'unqaq wallqanqacha usakunam. Khuchinillamantaqa khuchinilla llimphiyuq tullpunatam hurqunku.
The cochineal (/ˌkɒtʃɪˈniːl, ˈkɒtʃɪniːl/ KOTCH-ih-NEEL, -neel, US also /ˌkoʊtʃɪˈniːl, ˈkoʊtʃɪniːl/ KOH-chih-;[1] Dactylopius coccus) is a scale insect in the suborder Sternorrhyncha, from which the natural dye carmine is derived. A primarily sessile parasite native to tropical and subtropical South America through North America (Mexico and the Southwest United States), this insect lives on cacti in the genus Opuntia, feeding on plant moisture and nutrients. The insects are found on the pads of prickly pear cacti, collected by brushing them off the plants, and dried.
The insect produces carminic acid that deters predation by other insects. Carminic acid, typically 17–24% of dried insects' weight, can be extracted from the body and eggs, then mixed with aluminium or calcium salts to make carmine dye, also known as cochineal. Today, carmine is primarily used as a colorant in food and in lipstick (E120 or Natural Red 4).
Carmine dye was used in the Americas for coloring fabrics and became an important export good in the 16th century during the colonial period. Production of cochineal is depicted in the Codex Osuna (1565).[2] After synthetic pigments and dyes such as alizarin were invented in the late 19th century, use of natural-dye products gradually diminished. Fears over the safety of artificial food additives renewed the popularity of cochineal dyes, and the increased demand has made cultivation of the insect profitable again,[3] with Peru being the largest producer, followed by Mexico, Chile, Argentina and the Canary Islands.[4]
Other species in the genus Dactylopius can be used to produce "cochineal extract", and are extremely difficult to distinguish from D. coccus, even for expert taxonomists; that scientific term from the binary nomenclature, and also the vernacular "cochineal insect", may be used (whether intentionally or casually, and whether or not with misleading effect) to refer to other biological species.[note 1]
The word cochineal is derived from the French "cochenille", derived from Spanish "cochinilla", in turn derived from Latin "coccinus" meaning "scarlet-colored", or from the Latin "coccum", meaning "berry yielding scarlet dye". A related word kermes refers to the source of a weaker red Mediterranean dye also called crimson, which was used in Europe to color cloth red before cochineal was imported from the New World to Spain in the 1520s. Some sources identify the Spanish source word for cochineal as cochinilla "wood louse" (a diminutive form of Spanish cochino, cognate with French cochon, meaning "pig").[5]
Cochineal insects are soft-bodied, flat, oval-shaped scale insects. The females, wingless and about 5 mm (0.20 in) long, cluster on cactus pads. They penetrate the cactus with their beak-like mouthparts and feed on its juices, remaining immobile unless alarmed. After mating, the fertilised female increases in size and gives birth to tiny nymphs. The nymphs secrete a waxy white substance over their bodies for protection from water loss and excessive sun. This substance makes the cochineal insect appear white or grey from the outside, though the body of the insect and its nymphs produces the red pigment, which makes the insides of the insect look dark purple. Adult males can be distinguished from females in that males have wings, and are much smaller.[6]
The cochineal disperses in the first nymph stage, called the "crawler" stage. The juveniles move to a feeding spot and produce long wax filaments. Later, they move to the edge of the cactus pad, where the wind catches the wax filaments and carries the insects to a new host. These individuals establish feeding sites on the new host and produce a new generation of cochineals.[7] Male nymphs feed on the cactus until they reach sexual maturity. At this time, they can no longer feed at all and live only long enough to fertilise the eggs.[8] They are, therefore, seldom observed.[7] In addition, females typically outnumber males due to environmental factors.[9]
Dactylopius coccus is native to tropical and subtropical South America and North America in Mexico, where their host cacti grow natively. They have been widely introduced to many regions where their host cacti also grow. About 200 species of Opuntia cacti are known, and while it is possible to cultivate cochineal on almost all of them, the most common is Opuntia ficus-indica.[10] D. coccus has only been noted on Opuntia species, including O. amyclaea, O. atropes, O. cantabrigiensis, O. brasilienis, O. ficus-indica, O. fuliginosa, O. jaliscana, O. leucotricha, O. lindheimeri, O. microdasys, O. megacantha, O. pilifera, O. robusta, O. sarca, O. schikendantzii, O. stricta, O. streptacantha, and O. tomentosa.[3] Feeding cochineals can damage and kill the plant. Other cochineal species feed on many of the same Opuntia, and the wide range of hosts reported for D. coccus likely is because of the difficulty in distinguishing it from other Dactylopius species.[11]
Several natural enemies can reduce the population of the insects on hosts. Of all the predators, insects seem to be the most important group. Insects and their larvae such as pyralid moths (order Lepidoptera), which destroy the cactus, and predators such as lady bugs (Coleoptera), various Diptera (such as Syrphidae and Chamaemyiidae), lacewings (Neuroptera), and ants (Hymenoptera) have been identified, as well as numerous parasitic wasps. Many birds, human-commensal, rodents (especially rats), and reptiles, also prey on cochineal insects.[3]
A nopal cactus farm for the production of cochineal is traditionally known as a nopalry.[12] The two methods of farming cochineal are traditional and controlled. Cochineals are farmed in the traditional method by planting infected cactus pads or infesting existing cacti with cochineals and harvesting the insects by hand. The controlled method uses small baskets called Zapotec nests placed on host cacti. The baskets contain clean, fertile females that leave the nests and settle on the cactus to await fertilization by the males. In both cases, the cochineals must be protected from predation, cold, and rain. The complete cycle lasts three months, during which time the cacti are kept at a constant temperature of 27 °C (81 °F). At the end of the cycle, the new cochineals are left to reproduce or are collected and dried for dye production.[10]
To produce dye from cochineals, the insects are collected when they are around 90 days old. Harvesting the insects is labour-intensive, as they must be individually knocked, brushed, or picked from the cacti and placed into bags. The insects are gathered by small groups of collectors who sell them to local processors or exporters.[13]
In regions dependent on cochineal production, pest control measures are taken seriously. For small-scale cultivation, manual methods of control have proved to be the safest and most effective. For large-scale cultivation, advanced pest control methods have to be developed, including alternative bioinsecticides or traps with pheromones.[3]
Opuntia species, known commonly as prickly pears, were first brought to Australia in an attempt to start a cochineal dye industry in 1788. Captain Arthur Phillip collected a number of cochineal-infested plants from Brazil on his way to establish the first European settlement at Botany Bay, part of which is now Sydney, New South Wales. At that time, Spain and Portugal had a worldwide cochineal dye monopoly via their New World colonial sources, and the British desired a source under their own control, as the dye was important to their clothing and garment industries; it was used to color the British soldiers' red coats, for example.[14] The attempt was a failure in two ways: the Brazilian cochineal insects soon died off, but the cactus thrived, eventually overrunning about 100,000 sq mi (259,000 km2) of eastern Australia.[15] The cacti were eventually brought under control in the 1920s by the deliberate introduction of a South American moth, Cactoblastis cactorum, the larvae of which feed on the cactus.[15]
The nopal pear has been traditionally eaten in parts of northern Ethiopia, where it is utilized more than cultivated. Carmine cochineal was introduced into northern Ethiopia early in the 2000s to be cultivated among farming communities. Foodsafe exported 2000 tons of dried carmine cochineal over 3 years.
A conflict of interest among communities led to closure of the cochineal business in Ethiopia, but the insect spread and became a pest. Cochineal infestation continued to expand after the cochineal business had ended. Control measures were unsuccessful and by 2014 about 16,000 hectares (62 sq mi) of cactus land had become infested with cochineal.[16]
There has been a population of Dactylopius insects on prickly pear cactuses around Cuyler Manor in Uitenhage; cochineal was introduced to South Africa as a biocontrol for invasive cactus plants.[17]
Cochineal dyes are one of three groups of red insect dyes, all of which are anthraquinone derivatives. The major color components in their respective chemical structures are carminic acid (in cochineal dyes), kermesic acid (in kermes dye) and laccaic acids (in lac dye).[18]
Carminic acid is extracted from the female cochineal insects and is treated to produce carmine, which can yield shades of red such as crimson and scarlet.[19] The dried body of the female insect is 14–26% carminic acid.[20]
Workers collect the female cochineal insects from their host plants.[4] The insects are processed by immersion in hot water or by exposure to sunlight, steam, or the heat of an oven. Each method produces a different color that results in the varied appearance of commercial cochineal.[21] The insects must be dried to about 30% of their original body weight before they can be stored without decaying.[13] It takes about 70,000 insects to make one pound of cochineal dye.[4]
The two principal forms of cochineal dye are cochineal extract, a coloring made from the raw dried and pulverised bodies of insects, and carmine, a more purified coloring made from the cochineal. To prepare carmine, the powdered insect bodies are boiled in ammonia or a sodium carbonate solution, the insoluble matter is removed by filtering, and alum is added to the clear salt solution of carminic acid to precipitate the red aluminium salt. Purity of color is ensured by the absence of iron. Stannous chloride, citric acid, borax, or gelatin may be added to regulate the formation of the precipitate. For shades of purple, lime is added to the alum.[22][23]
Traditionally, cochineal was used for coloring fabrics. Cochineal dye was used by the Aztec and Maya peoples of North and Central America as early as the second century BC.[24]: 12 [25] Inhabitants of Peru have been producing cochineal dyes for textiles since early in the Middle Horizon period (600–1000 CE).[26] Cochineal dye was extensively used in the Pre-Columbian era, often for ceremonial textiles and those worn by rulers.[24]: 12–25
The dye bonds best with animal fibers rather than plant fibers and was most effective for dying wool from alpacas and other Camelidae, rabbit fur, and feathers. It was also used on cottons and plant-based fabrics, to less effect. Some examples of early cloth have survived in extremely dry areas in Peru. In addition, the use of cochineal is literally illustrated in drawings on codices and maps. Production of cochineal dyes became well-developed under Nazca culture, and beautiful examples of woven cloth colored by cochineal remain from Moche and Wari culture.[24]: 12–25 [27]
Pre-Columbian textile from Peru, c. 800-1300 AD[27]
Cochineal's importance is also indicated by its prominence in tribute lists such as the Matrícula de Tributos.[24]: 12–20 Eleven cities conquered by Moctezuma II in the 15th century paid a yearly tribute of 2000 decorated cotton blankets and 40 bags of cochineal dye each.[22]
Prior to the Spanish invasion, Aztecs also used cochineal pigments in their manuscripts. The 16th century Florentine Codex contains a variety of illustrations with multiple variations of the red pigments. Specifically in the case of achiotl (light red), technical analysis of the paint reveals multiple layers of the pigment although the layers of the pigment is not visible to the naked eye. Therefore, it proves that the process of applying multiple layers is more significant in comparison to the actual color itself. Furthermore, the process of layering the various hues of the same pigment on top of each other enabled the Aztec artists to create variations in the intensity of the subject matter. A bolder application of pigment draws the viewer's eye to the subject matter which commands attention and suggests a power of the viewer. A weaker application of pigment commands less attention and has less power. This would suggest that the Aztec associated the intensity of pigments with the idea of power and life.[28]
Pigments are insoluble finely ground particles which are mixed with a liquid to make a paint.[29] To be useful as a pigment, a substance should be insoluble in the vehicle with which it is mixed, in contrast to a dye which is soluble.[30] The activity of carmines can vary widely depending on their preparation and composition: they tend to be unstable and can vary in solubility depending on pH.[31][32]
Recipes for artists' use of crimson appear in many early painting and alchemical handbooks throughout the Middle Ages. Red lake pigments were known to be particularly unstable as early as the 1400s.[33][34] When cochineal lakes were introduced in Europe, artists soon found that they were not light-fast. The paint turns brown and fades in sunlight, although it is somewhat more permanent if mixed with oil rather than water color.[35] As a result, carmine's use as a pigment was discouraged: its primary use was as a dye rather than in paints.[33][34]
“Beautiful and rich as are the colours prepared from cochineal, not one of them should ever find a place upon the palette of the artist. They all become brownish and ultimately almost disappear after a short exposure to sunlight or the more prolonged attack of strong diffused daylight”, Arthur Herbert Church[33][36]
In Europe, there was no comparable red dye or pigment. The closest color was Kermes (technically, crimson), one of the oldest organic pigments. Its key ingredient, kermesic acid, was also extracted from an insect, Kermes vermilio, which lives on Quercus coccifera oaks native to the Near East, and the European side of the Mediterranean Basin. Kermes was used as a dye and a laked pigment in ancient Egypt, Greece, Armenia and the Near East.[37]
The Spanish conquest of the Aztec Empire in the 16th century introduced new colors to peoples on both sides of the Atlantic. The Spanish were quick to exploit the vibrant, intense color of cochineal for new trade opportunities. Carmine attained great status and value in Europe.[38][39]
During the colonial period, with the introduction of sheep to Latin America, the use of cochineal increased. It provided the most intense color and it set more firmly on woolen garments compared to clothes made of materials of pre-Hispanic origin such as cotton or agave and yucca fibers. In general, cochineal is more successful on protein-based animal fibres (including silk) than plant-based material.[39]
Once the European market discovered the qualities of this product (grana fina), the demand for it increased dramatically.[39][38] Carmine became the region's second-most-valuable export next to silver.[40] The dyestuff was used throughout Europe and was so highly prized, its price was regularly quoted on the London and Amsterdam Commodity Exchanges (with the latter one beginning to record it in 1589).[38] By the 17th century cochineal was a commodity traded as far away as India.[39]
The production and the use of luxury colors and textiles were regulated in countries such as Spain and Italy.[24]: 45–46 Dyestuffs produced from the cochineal insect were used for dyeing the clothes of kings, nobles, and the clergy.[39] In 1454, Pope Paul II officially changed the color of the robes worn by Catholic cardinals from "Cardinal's purple" to vibrant red. By 1558, their red robes would have been created with American cochineal.[24]: 45 By the 1600s, cochineal also gave the English "Redcoats" their distinctive officers' uniforms.[24]: 28–29 Carmine became strong competition for other colorants such as madder root, kermes, Polish cochineal, Armenian cochineal, brazilwood, and Tyrian purple.[41] It became the most important insect dye used in the production of hand-woven oriental rugs, almost completely displacing lac.[39] It was also used for handicrafts, and tapestries.[42]
Spanish influence also changed the way in which Aztecs used pigments, particularly in their manuscripts. The use of cochineal in manuscripts was replaced by Spanish dyes like minium and alizarin crimson.[28] The image of Moctezuma's death (seen to the right) uses both indigenous and Spanish pigments, and is therefore representative of the transition and influence between cultures.
During the colonial period in Latin America, many indigenous communities produced cochineal under a type of contract known as Repartimiento de Mercancías. This was a type of ”contract forwarding” agreement, in which a trader lent money to producers in advance, with a "call option" to buy the product once it was harvested. Communities with a history of cochineal production and export have been found to have lower poverty rates and higher female literacy, but also smaller indigenous populations.[43]
In 1777, French botanist Nicolas-Joseph Thiéry de Menonville, presenting himself as a botanizing physician, smuggled the insects and pads of the Opuntia cactus to Saint Domingue. This particular collection failed to thrive and ultimately died out, leaving the Mexican monopoly intact.[44] After the Mexican War of Independence in 1810–1821, the Mexican monopoly on cochineal came to an end. Large-scale production of cochineal emerged, especially in Guatemala and the Canary Islands; it was also cultivated in Spain and North Africa.[39]
The demand for cochineal fell sharply in the middle of the 19th century, with the appearance of artificial dyes such as alizarin crimson. This caused a significant financial shock in Spain as a major industry almost ceased to exist.[40] The delicate manual labour required for the breeding of the insect could not compete with the modern methods of the new industry, and even less so with the lowering of production costs. The "tuna blood" dye (from the Mexican name for the Opuntia fruit) stopped being used and trade in cochineal almost totally disappeared in the course of the 20th century. For a time, the breeding of cochineal was done mainly for the purposes of maintaining the tradition rather than to satisfy any sort of demand.[42]
However, the product has become commercially valuable again.[19] One reason for the increasing interest in natural dyes is consumer concern over the possibility that some commercial synthetic red dyes and food colorings may be carcinogenic.[45] Being natural is not a guarantee of safety,[46] but studies show that cochineal is neither carcinogenic nor toxic. Cochineal does, however, have a slight potential to trigger an allergic reaction.[47][48]
Cochineal continues to be used as a fabric dye, a cosmetics dye and as a food coloring.[4] It is also used in histology as a preparatory stain for the examination of tissues and carbohydrates.[49]
As of 2005, Peru produced 200 tons of cochineal dye per year and the Canary Islands produced 20 tons per year.[19][13] Chile and Mexico also export cochineal.[3] France is believed to be the world's largest importer, and Japan and Italy also import the insect. Much of these imports are processed and re-exported to other developed economies.[13] As of 2005, the market price of cochineal was between US$50 and 80 per kilogram,[10] while synthetic raw food dyes are available at prices as low as $10–20 per kilogram.[50]
Natural carmine dye used in food and cosmetics can render the product unacceptable to vegetarian or vegan consumers. Many Muslims consider carmine-containing food forbidden (haraam) because the dye is extracted from insects and all insects except the locust are haram in Islam.[51] Jews also avoid food containing this additive, though it is not treif, and some authorities allow its use because the insect is dried and reduced to powder.[52]
Cochineal is one of the few water-soluble colorants to resist degradation with time. It is one of the most light- and heat-stable and oxidation-resistant of all the natural organic colorants and is even more stable than many synthetic food colors.[53] The water-soluble form is used in alcoholic drinks with calcium carmine; the insoluble form is used in a wide variety of products. Together with ammonium carmine, they can be found in meat, sausages, processed poultry products (meat products cannot be colored in the United States unless they are labeled as such), surimi, marinades, alcoholic drinks, bakery products and toppings, cookies, desserts, icings, pie fillings, jams, preserves, gelatin desserts, juice beverages, varieties of cheddar cheese and other dairy products, sauces, and sweets.[53]
Carmine is considered safe enough for cosmetic use in the eye area.[54] A significant proportion of the insoluble carmine pigment produced is used in the cosmetics industry for hair- and skin-care products, lipsticks, face powders, rouges, and blushes.[53] A bright red dye and the stain carmine used in microbiology is often made from the carmine extract, too.[8] The pharmaceutical industry uses cochineal to color pills and ointments.[13]
Cochineal-colored wool and cotton continue to be important materials for Mexican folk art and crafts.[55][24] Some towns in the Mexican state of Oaxaca continue to follow traditional practices of producing and using cochineal when making handmade textiles.[56] In Guatemala, Heifer International has partnered with local women who wished to reintroduce traditional artisanal practices of cochineal production and use.[57]
Because it has a complicated structure involving multiple chemical groups, it is very difficult to create a synthetic molecule for cochineal. In 1991, carminic acid was first synthesized in the laboratory by organic chemists.[58] In 2018, researchers genetically engineered the microbe Aspergillus nidulans to produce carminic acid.[4][59]
In spite of the widespread use of carmine-based dyes in food and cosmetic products, a small number of people have been found to experience occupational asthma, food allergy and cosmetic allergies (such as allergic rhinitis and cheilitis), IgE-mediated respiratory hypersensitivity, and in rare cases anaphylactic shock.[60][61][62] In 2009 the FDA ruled that labels of cosmetics and food that include cochineal extract must include that information on their labels (under the name "cochineal extract" or "carmine").[63][64] In 2006 the FDA stated it found no evidence of a "significant hazard" to the general population.[65] In the EU authorities list carmine as additive E 120 in the list of EU-approved food additives.[66] An artificial, non-allergenic cochineal dye is labeled E 124.[60]
The cochineal (/ˌkɒtʃɪˈniːl, ˈkɒtʃɪniːl/ KOTCH-ih-NEEL, -neel, US also /ˌkoʊtʃɪˈniːl, ˈkoʊtʃɪniːl/ KOH-chih-; Dactylopius coccus) is a scale insect in the suborder Sternorrhyncha, from which the natural dye carmine is derived. A primarily sessile parasite native to tropical and subtropical South America through North America (Mexico and the Southwest United States), this insect lives on cacti in the genus Opuntia, feeding on plant moisture and nutrients. The insects are found on the pads of prickly pear cacti, collected by brushing them off the plants, and dried.
Chemical structure of carminic acid, the predator-deterring substance found in high concentration in cochineal insects: The insoluble aluminium and calcium salts of this acid form red and purple dyes called "carmine".The insect produces carminic acid that deters predation by other insects. Carminic acid, typically 17–24% of dried insects' weight, can be extracted from the body and eggs, then mixed with aluminium or calcium salts to make carmine dye, also known as cochineal. Today, carmine is primarily used as a colorant in food and in lipstick (E120 or Natural Red 4).
Carmine dye was used in the Americas for coloring fabrics and became an important export good in the 16th century during the colonial period. Production of cochineal is depicted in the Codex Osuna (1565). After synthetic pigments and dyes such as alizarin were invented in the late 19th century, use of natural-dye products gradually diminished. Fears over the safety of artificial food additives renewed the popularity of cochineal dyes, and the increased demand has made cultivation of the insect profitable again, with Peru being the largest producer, followed by Mexico, Chile, Argentina and the Canary Islands.
Other species in the genus Dactylopius can be used to produce "cochineal extract", and are extremely difficult to distinguish from D. coccus, even for expert taxonomists; that scientific term from the binary nomenclature, and also the vernacular "cochineal insect", may be used (whether intentionally or casually, and whether or not with misleading effect) to refer to other biological species.
La cochinilla es un insecto que ayuda al ecosistema.
La cochinilla del carmín (Dactylopius coccus, Costa, 1835) es un insecto hemíptero parásito, perteneciente a la familia Dactylopiidae, cuyo huésped son las plantas de los géneros Opuntia y Cereus (nopales o chumberas). Se le conoce también con los nombres grana cochinilla, cochinilla grana, nocheztli[1] (o simplemente cochinilla). El carmín, que se extrae de las hembras, se ha usado como tinte de tejidos desde hace siglos, y aún hoy como colorante alimentario o en cosméticos como lápices de labios.[2]
Las hembras son de cuerpo blando, aplanado y ovalado de unos 6 mm de longitud por 4,5 de ancho y carentes de alas. El macho, por el contrario, es más pequeño, unos 2,5 mm, presenta un par de alas bien desarrolladas, la cabeza, el tórax y el abdomen se distinguen bien y las patas y antenas son más largas.[3]
Los estadios del ciclo de vida de la cochinilla son:
La alimentación, tanto de las hembras como de los machos, depende de la extracción de la savia de los tallos del nopal mediante sus bocas, que cuentam con una trompa picadora chupadora. El macho adulto no se alimenta y muere tras la reproducción.
Un aspecto curioso de su biología es su manera de reproducirse. El acoplamiento tiene lugar de noche, por lo que es difícil de observar. El macho sube sobre la hembra y la acaricia con sus patas delanteras. Después se coloca a un lado, se arquea bajo el cuerpo de la hembra e introduce el esperma en una de las dos aberturas genitales que esta tiene (una a cada lado del cuerpo). A continuación repite la operación al otro lado. En la parte ventral del abdomen las hembras presentan unos apéndices con unas expansiones membranosas que forman una especie de saco. Es en este órgano donde guardan los huevos fecundados, de los cuales salen las ninfas, de color rojizo.[3]
De la grana cochinilla se obtiene un extracto de color rojo natural o carmesí, que al ser mezclado con ácidos (como el jugo de limón) da otros tonos de rojo, pero al combinarse con los alcalinos cambia a morado.[4] La extracción del colorante compuesto por dos sustancias conocidas como el carmín y el ácido carmínico (es una sustancia química compleja utilizada como colorante rojo). Entre los pueblos mesoamericanos, la grana era sumamente cotizada por los pobladores y se utilizaba para teñir objetos diversos: alimentos, plumas, madera, textiles, algodón, piedras, tajes, viviendas, y se usaba también como tintas para códices.
El extracto de cochinilla probablemente es el colorante natural con mejores características tecnológicas, pero se utiliza cada vez menos debido a su alto precio. Sus aplicaciones son diversas, un ejemplo es la industria de alimentos: mermelada, yogur, helados y bebidas con un color rojo muy agradable; también ofrece perspectivas de aprovechamiento en la industria cosmética, textil y farmacéutica.
Desde el siglo XVI, los europeos reconocieron el valor económico de la cochinilla en la industria textil, como promovieron su producción como monopolio en regiones del actual estado de Oaxaca, articulándola con la seda de Asia, para el consumo de ambas entre los monarcas, la nobleza y el alto clero.[5] Asimismo, artistas en Europa, el Imperio otomano, India, China y Japón, de entre los siglos XVI y mediados del XIX, utilizaron colores rojos producidos por la cochinilla mexicana para la coloración de sus obras.[6]
Francisco Javier Clavijero, en su obra Historia Antigua de México, afirma que la cochinilla necesitaba de mayor cuidado que los gusanos de seda. La lluvia, el frío, y los vientos la dañaban; los pájaros, ratones y orugas la devoraban, por lo cual era necesario tener siempre muy limpios los plantíos de nopales o tunas. En tiempo de lluvia preparaban, dentro de las casa, nidos de heno, de borra o de algo semejante junto con las hojas de la tuna, de cuyo jugo se alimentaban. Antes de tener sus crías, la cochinilla muda de piel; para eliminársela las personas que habitaban en el México prehispánico se valían de una cola de conejo, que manipulaban suavemente para no despegar al insecto de las hojas ni dañarlo.
En cada hoja se disponían tres nidos y en cada uno se colocaban hasta 15 cochinillas. Año con año preparaban tres cosechas, reservando en cada una cierto número de insectos para la futura generación; la última cosecha, era la menos apreciada, porque en ellas eran más pequeñas las cochinillas e iban mezcladas con alguna raspadura de la tuna. Para matarla, era común sumergir a la cochinilla en agua caliente; luego la secaban con mucho cuidado, pues de ello dependía, en gran medida, la calidad del color. Tenían tres métodos: uno era sacarla al sol; otro, secarla en el comal que usaban para cocer su pan de maíz, y uno más, en el temazcal. Al igual que todos los demás miembros del género
La aparición de los tintes sintéticos, con base en la anilina, mucho más económicos, ha hecho que su cultivo vaya en retroceso. Sin embargo, la reciente prohibición para uso alimentario y cosmético de los colorantes sintéticos ha propiciado un aumento en la demanda de la cochinilla mexicana, canaria y estadounidense.
Ésta se realiza introduciendo cochinilla viva en unos sacos de tela que se depositan sobre la hoja de la tunera. A los pocos días estos sacos son retirados y puestos en una nueva hoja.
En este breve tiempo, los insectos de menor tamaño pasan a través de la fina tela hasta la hoja de la tunera, fijándose en ella clavando su pico.
La recolección de la cochinilla se realiza aproximadamente a los 90 días de su plantación dependiendo de la altitud de la zona. Para ello se utiliza una cuchara con un mango alargado, que facilita al agricultor llegar hasta todas las cladodios o paletas de la tuna. Una vez raspada con cuidado la hoja o paleta y desprendida la cochinilla, se deposita en un recipiente apropiado.
El agricultor debe proveerse de guantes y ropa adecuada que le proteja de los pinchos de las tuneras así como del intenso sol. La recolección se hace por la mañana, recogiéndose solamente la cochinilla madura dejando las más pequeñas en la planta.
Para realizar el secado de la cochinilla existen diferentes métodos, los insectos se exponen al sol en unas bandejas, habitualmente de madera, teniendo especial cuidado en no amontonarlas y esperando varios días hasta que se sequen completamente. Una vez seco el insecto, este reduce su masa aproximadamente en un tercio, mostrando un aspecto de granos de color negro. Finalmente es empaquetado y exportado.
En la Unión Europea el carmín debe etiquetarse como E-120 e internacionalmente se lo conoce como colorante rojo natural n.º 4. La OMS estableció un límite de consumo diario de 5 mg/kg/día. Al no ser tóxica, el tinte que de ella se extrae se usa en la industria como colorante (E-120) de una gran variedad de productos: cosmética, alimentación, textiles, vinos, etc., ya que convenientemente procesado proporciona una variada gama de colores: violeta, naranja, rojo, gris y negro.
En Canarias (España) se cultiva, fundamentalmente, en Lanzarote (200 hectáreas), La Palma y en menor medida en Gran Canaria.[7] Desde el año 2016, la cochinilla de Canarias, es el primer tinte natural del mundo que ostenta el sello de calidad de la Denominación de Origen Protegida que concede la Unión Europea.[8]
En Australia, India y Sudáfrica se ha usado con éxito como controlador biológico de las tuneras que se habían convertido en especies invasoras. En Colombia ataca considerablemente a las plantaciones forestales como es el caso de la teca en zonas como la costa atlántica. En España el ICA (Instituto de Ciencias Agrarias) perteneciente al CSIC es el encargado de su regulación.
En la actualidad, y desde hace unos años, las poblaciones de chumberas del sureste español está siendo gravemente afectada por la cochinilla,[9] hasta el extremo de estar en peligro en algunas comarcas.[10] No olvidemos por otro lado que la chumbera está clasificada como especie exótica invasiva en España.[11] Su importancia en el sur de la península ibérica viene dada principalmente por el valor de sus frutos y no por la cría de cochinilla. Actualmente no existe un tratamiento eficaz de base científica y las recomendaciones pasan por destruir las partes afectadas de la planta.[12] Hasta ahora el único tratamiento que se ha visto efectivo para salvar la planta y eliminar la plaga es la limpieza mecánica y el tratamiento con jabón potásico.[13]
La cochinilla es un insecto que ayuda al ecosistema.
La cochinilla del carmín (Dactylopius coccus, Costa, 1835) es un insecto hemíptero parásito, perteneciente a la familia Dactylopiidae, cuyo huésped son las plantas de los géneros Opuntia y Cereus (nopales o chumberas). Se le conoce también con los nombres grana cochinilla, cochinilla grana, nocheztli (o simplemente cochinilla). El carmín, que se extrae de las hembras, se ha usado como tinte de tejidos desde hace siglos, y aún hoy como colorante alimentario o en cosméticos como lápices de labios.
Indipikondoaren kukurutx (Dactylopius coccus) batzuetan kukurutxa edo eta kotxinilla bezala ezagutua, Hego Amerikako intsektu bat da. Landare-zorri lodikotea da, batez ere Mexiko eta Perutik ekartzen dena.
2000 urtetik gora dira Amerikan soinekoan tindatzeko eta janariari kolorea emateko erabiltzen dela. XVI. mendean hasi ziren espainiarrak indipikondoaren kukurutxa Europara esportatzen: Europan prezio altua izaten zuen oihalen koloreztatzaile moduan eta margolariek erabiltzeko. Geroago, espainiarrek Kanarietara eraman zuten.
Koloragarri artifizialek merkataritza horrekin amaitu zuten arte, kukurutxa -espainiarrek 'grana' esaten zioten- izan zen esportaziorako Mexikoko produktu baliozkoena, urreak baino ez zuen gainditzen.
Paracas kulturak -duela 2000 urte gaur egungo Peruko kostan bizi ziren -eta aztekek ezagutzen zituzten kukurutxaren dohainak. 1521ean Espainiak Mexiko konkistatu zuenean, espainiarrek indigenak ikusi zituztzen indipikondotik intsektuak biltzen, eta laster ohartu ziren intsektu horiek pigmentu moduan zituzten berezitazunez.
Gaur egun, koloragarri sintetikoak elikaduran eta kosmetikan erabiltzeko dauden gero eta muga handiagoak direla eta, Europan bide eman zaio berriro ere Lanzaroten, Kanaria uharteetan, era gutxituan bizirik dirauen jarduerari. Peru, munduko kukurutxaren lehen produktorea eta esportatzailea da.
Indipikondoaren kukurutxa nopal-orri mamietan erreproduzitzen da eta kolorantea gorri natural edo gorrimina azidoekin (limoi-zukua bezala) nahasterakoan beste gorri-tonu batzuk ematen ditu. Baina alkalinoekin konbinatzerakoan morera aldatzen da. Mexikon erabili da garai aurrehispaniar eta kolonialean garrantzi handiarekin. Kultura aurrehispaniarrean, kukurutxa oso kotizatuta zen eta gauza desberdinak tindatzeko erabiltzen zen: elikagaiak, lumak, zura, zuntzak, kotoia, harriak, etxebizitzak, kodexak...
Nahiz eta kukurutxak kolorante naturalaran ezaugarri bikainak izan, bere prezio altuagatik gutxi erabiltzen da. Bere aplikazioak desberdinak dira, adibidez elikagai-industrian: marmelada, jogurta, izozkiak eta oso kolore gorriko edariak; ustiapenaren aukerak eskaintzen ditu ere kosmetikan, ehun eta industria farmazeutikoan. Mexikokori buruz idatzi zuen historiako liburuan, Francisco Javier Clavijerok kukurutxak zeta-harrak baino ardura handiagoa behar zutela baieztatu zuen.
Euriak, hotzak, eta haizeek mintzen zuten; txoriak, saguak eta beldarrak irensten zuten. Euri-garaian prestatzen zuten eta tunaren hostoen zukuaz elikatzen ziren habiak.
Kukurutxa azala, hazi izan baino lehen aldatzen da; antzinako amerindiarrak kukurutxa zaintzeko, untxi baten buztanarekin laguntzen ziren, leunki hostoetako intsektua ez askatzeko ez hura mintzeko. Hosto bakoitzean hiru habia jartzen ziren eta bakoitzean 15 kukurutx zeuden. Urtero hiru uzta prestatzen zituzten, intsektu-kopuru bat etorkizuneko sorkuntzarako gordez; azken uzta, gutxiago estimatua zegoen, kukurutxak haietan txikiagoak zirelako eta nahasita zihoazelako tunaren karrakatzeren batekin.
Hura hiltzeko, kukurutxa ur berotan murgiltzea zen ohikoena; gero kontu handiz lehortzen zuten. Kolorearen kalitatea haren mendean zegoen, hein handi batean, eta.
Dactylopius generoko gainerako adar guztiak bezala, jatorriz Amerikarra da.
Kukurutxa batez ere bi substantziak osatutako koloragarriaren erauzketarako erabilitako intsektu bat da: carmíny-a bezala ezagututa carmínico azidoa (koloragarri gorri bezala erabilitako substantzia kimiko konplexua).
Kukurutxaren biltzea gutxi gorabehera landatu eta 90 egunetara egiten da, hala eta guztiz, egunak ez dira zehatzak eta eskualdeak eta altitudeak zeresan asko dauka honetan. Hartarako koilara bat erabiltzen da mango luzearekin, nekazariari tunaren paletetaraino iristeak errazten diona. Behin hostoa edo paleta kontuz karrakatuta eta behin kukurutxa askatuta, ontzi egokian uzten da.
Nekazaria eskularruez eta tuna hotoen eztenetatik babesten duen arropa egokiaz hornitu behar da eta baita ere eguzki biziaz. Biltzea goizean egiten da, txikienak landarean utziz eta kukurutx helduak soilik jasoz.
Kukurutxaren bizitza-zikloaren egoerak hauek dira: emearentzat; arrautza, ninfa I, II ninfa eta heldua. Arrarentzat: arrautza, ninfa I, II. lore-begia ninfa, aurre-pupua, pupua eta heldua.
Bai emeen bai arren elikadura orri mamien izerdiaren erauzketaren mendean dago bere sastakaien bitartez.
Emeak guztira 400 arrautza jartzera heltzen da. Batzuk 6 mm-eko tamaina dute eta zurtoinetan nekez mugitzen da. Arrak, txikiagoa eta hegalekin, ez ditu 2,5 mm-ak gainditzen. Emeak tindu bat (batzuetan karmin deitua), ateratzen du.
Bere biologiaren alderdi bitxi bat ugaltzeko duen era da. Sexu harremana gauaz gertatzen da eta beraz ikustea zaila da. Arra emearen gainean igotzen da eta bere aurreko hankez laztantzen du. Gero alde batean jartzen da, emearen gorputz azpian makurtzen da eta esperma sartzen du honek (gorputzeko alde bakoitzerako bat) dituen bi irekidura genitaletako batean. Ondoren beste aldera errepikatzen du lehen egindakoa. Abdomenean, gorputzeko azkeneko partean, bentralki emeek eranskin batzuk aurkezten dituzte halako zakua eratzen duten mintzezko hedapen batzuekin. Organo hau da ernaldutako arrautzak gordetzen dituzten tokia. Arrautzetako kumeak, han zenbait aldagarri egin arte daudenak, irteten dira. Bere zakua kanguru batenarekin erkatu ahal daiteke. Urtero 2 edo 3 aldiz kumeak izan ditzake.
Indipikondoaren kukurutx (Dactylopius coccus) batzuetan kukurutxa edo eta kotxinilla bezala ezagutua, Hego Amerikako intsektu bat da. Landare-zorri lodikotea da, batez ere Mexiko eta Perutik ekartzen dena.
Kokenillikirva (Dactylopius coccus vanh. Coccus cacti) on Meksikosta ja Etelä-Amerikasta kotoisin oleva pieni kirvalaji. Se käyttää ravinnokseen kaktuksia. Lajin naaraista on tehty punaista väriainetta (E 120).[1] Väriaineesta käytetään nimiä karmiinit, kokkiniili tai karmiinihappo.[2]
1900-luvun alussa kokenillikirvoja ja niiden ravintokasviksi sopivia opuntiakaktuksia istutettiin Australiaan. Kaktuksista tuli paha rikkakasvi.[3]
Elintarviketeollisuus käyttää karmiinia punaisena väriaineena muun muassa makeisissa ja juomissa, joissakin punaisissa mehuissa, punaviineissä, likööreissä ja esimerkiksi Camparissa. Monet vegaanit ja muut eläinystävälliseen kuluttamiseen pyrkivät välttävät eettisistä syistä karmiinia sisältäviä tuotteita ja valitsevat kasviperäisillä väreillä, kuten punajuurella, värjätyn tuotteen.[4]
Kokenillikirva (Dactylopius coccus vanh. Coccus cacti) on Meksikosta ja Etelä-Amerikasta kotoisin oleva pieni kirvalaji. Se käyttää ravinnokseen kaktuksia. Lajin naaraista on tehty punaista väriainetta (E 120). Väriaineesta käytetään nimiä karmiinit, kokkiniili tai karmiinihappo.
Kokenillikirvoja opuntian lehdellä. Kokenillikirvojen kansoittamaa viikunaopuntian (Opuntia ficus-indica) kasvustoa.1900-luvun alussa kokenillikirvoja ja niiden ravintokasviksi sopivia opuntiakaktuksia istutettiin Australiaan. Kaktuksista tuli paha rikkakasvi.
Dactylopius coccus est une espèce de cochenilles, un insecte hémiptère de la super-famille des Coccoidea.
Dactylopius coccus provient de l'Amérique du Sud tropicale et subtropicale et du Mexique. Une autre cochenille originaire du Bassin méditerranéen (Kermes vermilio) était connue en Europe au Moyen Âge. Dactylopius coccus est un parasite sessile, qui vit essentiellement sur des cactus du genre Opuntia, se nourrissant de l'humidité et des nutriments du cactus. L'insecte produit de l'acide carminique qui le protège des insectes prédateurs. L'acide carminique peut être extrait du corps et des œufs de cet insecte pour en faire une coûteuse teinture colorée rouge, le cramoisi. Le carmin de cochenille doit son nom à l'insecte et est en premier lieu utilisé comme colorant alimentaire (E120[1]) ou pour des cosmétiques.
Après l'invention de pigments et de teintures synthétiques, tels l'alizarine (fin du XIXe siècle), la production de teintures naturelles a progressivement diminué. Cependant, des affaires récentes de santé concernant les additifs alimentaires artificiels ont renouvelé la popularité des teintures de cochenille, et la demande accrue a rendu l'élevage de l'insecte à nouveau rentable.
Les cochenilles sont des insectes au corps mou et à l'écaille plate et ovale qui se regroupent autour des cactus, en particulier les Opuntia. La femelle, qui mesure environ 5 mm de long y fait une colonie. Elle est sessile et ne bouge pas lorsqu'elle se nourrit : elle a un rostre qui pénètre dans la plante et qui lui permet d'en consommer la sève. Après l'accouplement, la taille de la femelle fertilisée augmente et elle donne naissance à une minuscule nymphe. Les nymphes sécrètent une substance blanche cireuse hydrophobe afin de se protéger de la pluie ainsi que des excès de chaleur. Du fait de cette substance, les cochenilles apparaissent blanches ou grises de l'extérieur, alors que leur corps produit un pigment rouge qui rend l'intérieur de l'insecte violet foncé. Ce pigment est à base d'acide carminique et son but est de protéger les insectes des prédateurs. Les mâles adultes sont minuscules comparés aux femelles, ils ont des ailes et vivent juste assez longtemps pour fertiliser les ovules des femelles. Ils sont donc rares à observer.
C'est lors du stade de nymphe que la cochenille se disperse. Les jeunes insectes se déplacent vers un point de nourriture et produisent des longs filaments de cire. Plus tard, ils se dirigent vers le bout du cactus et le vent qui se prend dans les fils de cire les emporte vers un autre hôte. Ces individus établissent des points de nourriture sur ce nouvel hôte et produisent une nouvelle génération de cochenille. Les nymphes mâles se nourrissent sur le cactus jusqu'à ce qu'elles atteignent la maturité sexuelle. Une fois adultes, les insectes ne peuvent plus se nourrir, fertilisent les femelles et meurent.
Les cochenilles Dactylopius coccus sont originaires de l'Amérique du Sud tropicale et subtropicale et du Mexique, là où sont originaires leurs cactus hôtes. Elles ont également été introduites en Espagne, aux Îles Canaries, à Alger et en Australie avec leurs cactus. Il existe 200 espèces de cactus Opuntia et les cochenilles vivent dans quasiment toutes ces espèces avec une préférence pour l'espèce Opuntia ficus-indica. Toutes les plantes hôtes de ces cochenilles furent identifiées comme des opuntias dont :
Lorsque la femelle se nourrit de la sève, le cactus hôte subit des dégâts et peut parfois mourir. Les jeunes mâles se nourrissent sur le cactus pendant une période plus courte et ne se nourrissent plus du tout devenus adultes.
Il y a deux méthodes d'élevage, la traditionnelle et la contrôlée.
Plusieurs ennemis naturels peuvent réduire les populations de cochenille sur les cactus hôtes. De tous ces prédateurs, les insectes paraissent être les principaux. Des insectes et leur larve tels que les Pyralidae (ordre des Lepidoptera) détruisent le cactus laissant les cochenilles sans nourriture. Les cochenilles ont également des prédateurs tels que :
Beaucoup d'oiseaux, de reptiles et de rongeurs commensaux des humains (en particulier les rats) sont des prédateurs des populations de cochenilles. Dans les régions qui dépendent de la production des cochenilles, les contrôles des organismes nuisibles doivent être pris au sérieux. Pour des cultures à petite échelle, la méthode manuelle s'est avérée la plus efficace et la plus sûre. Pour des cultures plus intensives, des méthodes avancées de contrôle des nuisibles doivent être développées en prenant en compte des solutions alternatives : le bio insecticide et le piège à phéromones.
Une teinture d'un pourpre profond est extraite des femelles cochenille. La femelle Dactylopius coccus est utilisée pour produire différentes teintes de rouges, d'orange et d'écarlate. Cette coloration provient de l'acide carminique. Les cochenilles ont une teneur en acides carminique naturel extrait de 19 à 22 %. Les insectes sont tués par immersion dans l'eau chaude (après quoi elles sont séchées) ou par l'exposition aux rayons du soleil, de vapeur ou la chaleur d'un four. Chaque méthode produit une couleur différente. Les insectes doivent être séchés à environ 30 pour cent de leur poids initial avant de pouvoir être stockés sans se désintégrer. Il faut environ 70 000 insectes pour produire une livre de teinture de cochenille.
Il existe deux formes principales de teinture de cochenille : l'extrait de cochenille est un colorant dont la base est l'état brut séché et pulvérisé du corps des insectes, alors que le carmin est une coloration plus épurée. Pour préparer le carmin, le corps d'insectes en poudre sont bouillies dans de l'ammoniaque ou une solution de carbonate de sodium, l'insoluble est éliminée par filtrage, et de l'alun est ajouté à la solution de sel de l'acide carminique clair pour précipiter le sel d'aluminium rouge. La pureté des couleurs est assurée par l'absence de fer. Du chlorure d'étain, de l'acide citrique, du borax, ou de la gélatine peuvent être ajoutés afin de réguler la formation du précipité. Pour les tons de pourpre, de la chaux est ajoutée à l'alun.
En 2005, le Pérou a produit 200 tonnes de teinture de cochenille et les îles Canaries en ont produit 20 tonnes. Le Chili et le Mexique ont aussi récemment commencé à exporter cette teinture. La France est considérée comme le plus gros importateur mondial, le Japon et l'Italie importent aussi les insectes. Une grande partie de ces importations sont transformées et réexportés vers les autres pays développés. En 2005, le prix du marché de la cochenille était compris entre 80 10 à USD par kilogramme.
La cochenille méditerranéenne (Kermes vermilio), insecte parasite du chêne kermès auquel il a donné son nom, était au Moyen Âge récoltée pour servir de colorant dans la draperie, notamment en Languedoc. La production de ces tissus écarlates était la grande spécialité de la ville de Montpellier, qui a un temps détenu le monopole de la production. Ce tissu rouge vif était très réputé et avait une grande valeur. À la fin du XIVe siècle cette production décline. Après la découverte de l'Amérique, on découvre la cochenille Dactylopius coccus, qui était très appréciée des Aztèques, et on commence à l'importer en Europe. La cochenille était utilisée par les Aztèques et les Mayas. Onze cités conquises par Montezuma au XVe siècle devaient s'acquitter chaque année de 2000 couvertures en coton décorées ainsi que de 40 sacs de teinture de cochenille. Durant la période coloniale, Mexico fut le premier pays à produire de la cochenille pour l'export. Les conquistadors espagnols furent les premiers à introduire cette teinture en Europe durant le XVIe siècle. Le commerce est florissant à partir de 1550[2]. Le produit était exporté de Veracruz pour entrer en Europe via l'Espagne où il était redistribué aux différents pays adjacents, jusqu'à la Russie et l'empire Perse. La prospérité de la cité Mexicaine de Oaxaca et de son arrière-pays au XVIIe siècle et XVIIIe siècle était principalement dû au commerce de la cochenille. Elle fut importée puis cultivée dans d'autres localisations, comme le Pérou et les Îles Canaries, où son export devint particulièrement lucratif. Au XVIIIe siècle, l'importance économique de l'industrie teinturière fut telle qu'elle devint la 3e source de revenus des colonies espagnoles après l'export de l'or et de l'argent.
Des recettes pour l'usage du carmin apparaissent dans de nombreux manuels de peinture et d'alchimie au cours du Moyen Âge. La couleur carmin apparaît fréquemment en Europe dans les peintures à l'huile d'artistes comme Michelangelo, François Boucher ou Raoul Dufy. Les manteaux des soldats de l'armée britannique et de la police montée canadienne étaient colorées par le rouge de cochenille.
À la suite de la guerre d'indépendance du Mexique de 1810-1821, le monopole espagnol sur le commerce de la cochenille prit fin. La demande pour la cochenille s'effondra avec l'apparition de colorants artificiels sur le marché, comme le cramoisi et de nombreuses teintures de substitution découvertes en Europe à la fin du XIXe siècle. La difficulté de l'élevage des insectes ne pouvait en aucun cas entrer en compétition avec les méthodes modernes de la nouvelle industrie, et encore moins avec la baisse des coûts de production. La teinture carmin arrêta d'être utilisée et son commerce s'effondra au cours du XXe siècle. Depuis, l'élevage des cochenilles est maintenu principalement dans le but de conserver la tradition plutôt que pour satisfaire une quelconque demande. Cependant, ces dernières années, la valeur de la teinture naturelle de cochenille est remontée, en raison de ses caractéristiques non toxiques et non cancérogènes, contrairement à nombre de teintures rouges synthétiques (cependant, des allergies au carmin sont possibles).
Le colorant (E120) issu des cochenilles est utilisé par exemple dans la fabrication des saucisses de Francfort pour leur donner une couleur rosée ainsi que dans d'autres charcuteries, certains yaourts ou sodas comme l'Orangina rouge, dans certaines productions de tarama, dans les biscuits rose de Reims ainsi que dans des bonbons et autres confiseries[3].
Le carmin est aussi utilisé en histologie pour la coloration de préparations microscopiques.
Dactylopius coccus est une espèce de cochenilles, un insecte hémiptère de la super-famille des Coccoidea.
Dactylopius coccus provient de l'Amérique du Sud tropicale et subtropicale et du Mexique. Une autre cochenille originaire du Bassin méditerranéen (Kermes vermilio) était connue en Europe au Moyen Âge. Dactylopius coccus est un parasite sessile, qui vit essentiellement sur des cactus du genre Opuntia, se nourrissant de l'humidité et des nutriments du cactus. L'insecte produit de l'acide carminique qui le protège des insectes prédateurs. L'acide carminique peut être extrait du corps et des œufs de cet insecte pour en faire une coûteuse teinture colorée rouge, le cramoisi. Le carmin de cochenille doit son nom à l'insecte et est en premier lieu utilisé comme colorant alimentaire (E120) ou pour des cosmétiques.
Après l'invention de pigments et de teintures synthétiques, tels l'alizarine (fin du XIXe siècle), la production de teintures naturelles a progressivement diminué. Cependant, des affaires récentes de santé concernant les additifs alimentaires artificiels ont renouvelé la popularité des teintures de cochenille, et la demande accrue a rendu l'élevage de l'insecte à nouveau rentable.
Feithid atá dúchasach do Pheiriú is Meicsiceo is ea carnaid. Faightear ruaim (aigéad cairmíneach) ó cholainneacha triomaithe na feithide baininne.
La cocciniglia del carminio (Dactylopius coccus O. G. Costa, 1835) è un insetto dell'ordine dei Rincoti, originario dell'America centrale.
È un parassita sessile, che vive primariamente sulle cactacee del genere Opuntia.
L'insetto produce l'acido carminico, che rappresenta una difesa contro i predatori.
L'acido carminico può essere estratto dal corpo e dalle uova per produrre un pregiato colorante naturale, il carminio (noto anche come rosso cocciniglia o semplicemente cocciniglia).
È utilizzato come colorante alimentare (E120) o nell'industria cosmetica.
Dactylopius coccus (binomen ab Orontio Gabriele Costa anno 1835 statutum), vulgo cochinilla,[1] est insectum Coccoideum subordinis Sternorrhynchorum, ex quo tinctura coccum (carmesium) extrahitur. Insectum, parasitus plerumque sessilis, in cactis generis Opuntiae habitat, sucum eorum edens.
Insectum acetum carminicum creat, quod alia insecta praedatoria deterret. Hoc acetum, 17–24% ponderis insectorum siccatorum componens, ex corpore ovisque extrahitur, deinde salibus aluminii vel calcii miscetur, ad tincturam conficiendam.
Dactylopius coccus (binomen ab Orontio Gabriele Costa anno 1835 statutum), vulgo cochinilla, est insectum Coccoideum subordinis Sternorrhynchorum, ex quo tinctura coccum (carmesium) extrahitur. Insectum, parasitus plerumque sessilis, in cactis generis Opuntiae habitat, sucum eorum edens.
Insectum acetum carminicum creat, quod alia insecta praedatoria deterret. Hoc acetum, 17–24% ponderis insectorum siccatorum componens, ex corpore ovisque extrahitur, deinde salibus aluminii vel calcii miscetur, ad tincturam conficiendam.
De Cochenilleluis (Dactylopius coccus) is afkomstig uit Zuid-Amerika en Mexico wordt gekweekt om zijn karmijnrode kleurstof.
De luis is als parasiet te vinden op de schijfcactus (Opuntia). Het pigment wordt vooral uit de eitjes en in mindere mate uit het bloed van de schildluis gewonnen.
Kort voordat de luizen eitjes leggen, worden ze handmatig van de cactus afgeschept. Vervolgens worden de luizen gedood. De kleurstof wordt verkregen nadat ze gedroogd, gemalen en gefilterd zijn. De kleurvastheid wordt verkregen door toevoegingen van tin of aluin.
Een hoge dosis is giftig, de acceptabele dagelijkse inname bedraagt 5 mg/kg lichaamsgewicht. Voedingsmiddelen waar karmijn in zit zijn op de ingrediëntenlijst voorzien van de melding E120.
De Cochenilleluis (Dactylopius coccus) is afkomstig uit Zuid-Amerika en Mexico wordt gekweekt om zijn karmijnrode kleurstof.
De luis is als parasiet te vinden op de schijfcactus (Opuntia). Het pigment wordt vooral uit de eitjes en in mindere mate uit het bloed van de schildluis gewonnen.
Kort voordat de luizen eitjes leggen, worden ze handmatig van de cactus afgeschept. Vervolgens worden de luizen gedood. De kleurstof wordt verkregen nadat ze gedroogd, gemalen en gefilterd zijn. De kleurvastheid wordt verkregen door toevoegingen van tin of aluin.
Een hoge dosis is giftig, de acceptabele dagelijkse inname bedraagt 5 mg/kg lichaamsgewicht. Voedingsmiddelen waar karmijn in zit zijn op de ingrediëntenlijst voorzien van de melding E120.
Cochenillelus (Dactylopius cocchus) er en art i familien Dactylopiidae som hører til blant skjoldlusene. Disse lusene brukes til fremstilling av fargestoffet karmin, som brukes både til farge i mat, kosmetikk, tekstiler og i maling.
Cochenillelus kommer opprinnelig fra Mexico, hvor aztekerne kjente til at de kunne brukes til å lage farge. Også Maya-kulturen kjente til lusenes gode egenskap som farge. Da europeerne kom til Mexico tok de med seg lus til Kanariøyene i Europa. De er også innført i Spania, Algerie og Australia.
Hunnen er vingeløs, omtrent 5 millimeter lang som voksen. De er flattrykte, med en oval kroppsfasong og kryper rundt på kaktuser. Fargen er rødlig, men den er skjult av et hvitt vokslag. Hannen har vinger og to lange haletråder (cerci).
Cochenillelus er plantelus og lever på kaktus i slekten Opuntia, hvor den suger ut plantesaft.
Slekten Dactylopius har mange svært nærstående arter som er vanskelige å skille fra hverandre. Mange av artene kan brukes til å fremstille fargestoffet karmin. Karmin er egentlig et giftstoff som lusen produserer som beskyttelse ovenfor predatorer (rovdyr).
Det er de voksne hunnene som brukes i produksjon av karmin. Etter at de er drept, tørkes de og er klar for salg. For å fremstille fargen knuses lusene til et pulver. For å fremstille fargen må pulveret kokes og tilsettes ulike ingredienser.
Det er to måter å drive oppdrett av disse lusene. Den tradisjonelle går ut på å høste lusene etterhvert som de blir kjønnsmodne. Den kontrollerte formen forgår i drivhus der kaktusene er plantet tett. Farmen er beskyttet mot vær og vind. Hver kaktus er utstyrt med et lite rede. Utviklingstiden er 3 måneder og temperaturen holdes på konstant 27° celsius.
På slutten av 1900-tallet lyktes det å fremstille et syntetisk fargestoff som hadde svært mange av de samme egenskapene som karmin, og bruken av «ekte karmin» gikk sterkt tilbake. I nyere tid har bruken igjen økt.
Karmin er en rød farge og brukes til farging av mat, kosmetikk, tekstiler og i maling.
Brukt i mat er fargestoffet godkjent i EU med E-nummer E-120.
I kosmetikk er ekte karmin brukt blant annet i leppestifter.
(en) Cochenillelus i Encyclopedia of Life
Cochenillelus (Dactylopius cocchus) er en art i familien Dactylopiidae som hører til blant skjoldlusene. Disse lusene brukes til fremstilling av fargestoffet karmin, som brukes både til farge i mat, kosmetikk, tekstiler og i maling.
Cochenillelus kommer opprinnelig fra Mexico, hvor aztekerne kjente til at de kunne brukes til å lage farge. Også Maya-kulturen kjente til lusenes gode egenskap som farge. Da europeerne kom til Mexico tok de med seg lus til Kanariøyene i Europa. De er også innført i Spania, Algerie og Australia.
Czerwiec kaktusowy (Dactylopius coccus) – owad z gatunku pluskwiaków podrzędu Sternorrhyncha, z którego pozyskuje się czerwony barwnik koszenilę. Pluskwiak ten zamieszkuje część tropikalną Ameryki Południowej i Meksyku; żyje na kaktusach z rodzaju opuncji, żywiąc się sokami owocowymi i składnikami pokarmowymi rośliny.
Owad ten produkuje kwas karminowy, który odstrasza drapieżniki. Kwas karminowy występuje w ilości 17-24%; może być wyekstrahowany z ciała owada i jego jaj, zmieszany z solami glinu lub wapnia w celu wytworzenia barwnika karminowego stosowanego w barwieniu żywności i kosmetyków[1].
Koszenila była używana w Ameryce Środkowej w XV wieku do barwienia tkanin i stała się ważnym produktem eksportowym w czasach kolonializmu. Produkcja tego naturalnego barwnika uległa zmniejszeniu pod koniec XIX wieku, gdy odkryto sztuczne pigmenty i barwniki takie jak alizaryna. Obawy dotyczące bezpieczeństwa stosowania syntetycznych dodatków do żywności powodują, że rośnie popularność naturalnych barwników koszenilowych, sprawiając, że ich produkcja stała się znowu opłacalna[2], a Peru stało się ich największym światowym eksporterem.
Czerwiec kaktusowy (Dactylopius coccus) – owad z gatunku pluskwiaków podrzędu Sternorrhyncha, z którego pozyskuje się czerwony barwnik koszenilę. Pluskwiak ten zamieszkuje część tropikalną Ameryki Południowej i Meksyku; żyje na kaktusach z rodzaju opuncji, żywiąc się sokami owocowymi i składnikami pokarmowymi rośliny.
Owad ten produkuje kwas karminowy, który odstrasza drapieżniki. Kwas karminowy występuje w ilości 17-24%; może być wyekstrahowany z ciała owada i jego jaj, zmieszany z solami glinu lub wapnia w celu wytworzenia barwnika karminowego stosowanego w barwieniu żywności i kosmetyków.
Koszenila była używana w Ameryce Środkowej w XV wieku do barwienia tkanin i stała się ważnym produktem eksportowym w czasach kolonializmu. Produkcja tego naturalnego barwnika uległa zmniejszeniu pod koniec XIX wieku, gdy odkryto sztuczne pigmenty i barwniki takie jak alizaryna. Obawy dotyczące bezpieczeństwa stosowania syntetycznych dodatków do żywności powodują, że rośnie popularność naturalnych barwników koszenilowych, sprawiając, że ich produkcja stała się znowu opłacalna, a Peru stało się ich największym światowym eksporterem.
Cochonilha (Dactylopius coccus) é um pequeno hemíptero do grupo das cochonilhas, originário do México, com apenas de 3 a 5 milímetros de comprimento corporal e coloração acastanhada ou amarela, que se alimenta parasitando a seiva de cactos. Como defesa contra a predação por outros insectos, produz ácido carmínico, que extraído de seu corpo e ovos é utilizado para fazer o corante alimentício conhecido por carmesim-cochonilha (ou simplesmente cochonilha).[1]
Mede de 3 a 5 milímetros de comprimento, é geralmente marrom ou amarelo e se alimenta parasitando a seiva de cactos e plantas e da umidade ali presente. Dentro da classe dos insetos, as cochonilhas são classificadas na ordem Hemiptera, sendo parentes próximas das cigarrinhas, cigarras e dos pulgões. São conhecidas mais de 67 500 espécies de Hemiptera.
Para defender-se da predação por outros insetos, produz ácido carmínico, que extraído de seu corpo e ovos é utilizado para fazer o corante alimentício que leva seu nome.
No Brasil, a cochonilha é também uma praga de jardim, diminuindo consideravelmente a produção de hortas caseiras. A primeira evidência de que a planta está infestada é o aparecimento de bolinhas brancas que parecem ser de algodão nos caules, próximos às folhas. Elas sugam a planta, roubando sua seiva, alojando-se principalmente na parte inferior das folhas e dos brotos. As cochonilhas secretam uma substância pegajosa, que deixa as folhas com a aparência de que estão enceradas, e que facilita o ataque de fungos como o fungo fuliginoso. Costuma atrair também as formigas doceiras. Seu predador natural é a joaninha, assim como alguns tipos de vespas.
Algumas cochonilhas têm uma casca dura que impede a penetração de inseticidas. Neste caso, é preciso fazer uso de soluções à base de óleo mineral e sabão que, uma vez grudadas à carapaça, impedem que o inseto respire. As melhores alternativas são a emulsão de óleo mineral ou a calda de fumo. Caso o controle natural não produza os resultados esperados, a utilização de um inseticida organofosforado ou a reintrodução de predadores naturais pode ser efetiva no balanceamento dos números dessa espécie.
O ácido carmínico é um corante natural de cor vermelho-escura extraído na exploração dos corpos secos de cochonilhas fêmeas[2]. O corante é utilizado em larga escala pela indústria cosmética e alimentícia na composição de biscoitos, geleias, sobremesas, sendo também utilizado em medicamentos e roupas, normalmente especificado como "Corante natural carmim de cochonilha", C.I. 75470 ou E120 nas composições dos produtos.[3]
O corante cochonilha é conhecido e utilizado desde a antiguidade clássica,[4] tendo sido também utilizado pelas civilizações asteca e maia. A história relata que onze cidades conquistadas por Montezuma no século XV pagaram-lhe um tributo em forma de dois mil cobertores de algodão e quarenta sacos de corante cada uma.[5] Durante o período colonial mexicano, a produção do corante cochonilha (conhecido por grana fina) cresceu rapidamente. Produzido quase exclusivamente em Oaxaca, por produtores indígenas, a cochonilha se tornou o segundo produto em valor exportado do México, superado apenas pela prata.[6] O corante era consumido em larga escala na Europa e seu valor era tão alto no mercado industrial que seu preço chegou a ser negociado na Bolsa de Mercadorias de Londres e Amsterdam.
Após a Guerra da Independência do México, entre 1810–1821, o monopólio da produção de cochonilha chegou ao fim. Produções em larga escala começaram a ser feitas na Guatemala e nas Ilhas Canárias. Introduzido na ilha da Madeira no século XIX, através de uma planta chamada tabaibeira, cedo galgou terreno e tornou-se uma praga que no verão produz um saboroso fruto chamado tabaibo. A demanda por cochonilha diminuiu ainda mais quando surgiu no mercado, em 1869, a alizarina, derivada das raízes da garança (Rubia tinctorum), e durante o resto do século XIX com os corantes sintéticos. Isto representou um grande choque para a Espanha, já que diversas fábricas produtoras de corante cochonilha, com seu processo praticamente artesanal de cultivo do inseto, faliram por não conseguirem competir com a escala industrial dos corantes sintéticos, com seus preços em queda devido ao aumento na produção.
Devido à forte concorrência dos produtos industrializados, a produção deste corante praticamente parou durante o século XX e foi mantida apenas com o propósito de manter a tradição indígena mexicana.[7]
Apenas nos últimos anos a cochonilha voltou a ser comercialmente viável,[8] ainda que muitos consumidores não saibam que a expressão "corante natural" se refere à tinta derivada de um inseto, ou pelo menos ao vermelho-escuro deste.
Uma das razões que trouxeram o corante cochonilha de volta ao mercado é o fato de que ele não é tóxico ou cancerígeno como muitos outros corantes vermelhos artificiais. No entanto, há evidências de que uma pequena porcentagem de pessoas, quando exposta à cochonilha, pode ter uma reação de choque anafilático.[9]
Organizações de defesa dos direitos dos animais e pessoas adeptas do veganismo criticam a prática de obtenção do corante a partir do inseto cochonilha. Tais grupos alegam que é antiético, cruel e fútil matar milhões de animais para tal finalidade — é necessário matar cerca de setenta mil insetos para se conseguir cerca de meio quilo de corante. Veganos frequentemente realizam campanhas para divulgar o processo de fabricação do corante carmim, além de promover o boicote aos produtos que o contêm.[10]
Cochonilha (Dactylopius coccus) é um pequeno hemíptero do grupo das cochonilhas, originário do México, com apenas de 3 a 5 milímetros de comprimento corporal e coloração acastanhada ou amarela, que se alimenta parasitando a seiva de cactos. Como defesa contra a predação por outros insectos, produz ácido carmínico, que extraído de seu corpo e ovos é utilizado para fazer o corante alimentício conhecido por carmesim-cochonilha (ou simplesmente cochonilha).
Dactylopius coccus (sau coșenila pronunțat [kɒtʃɨˈniːl]) este o insectă din ordinul Hemiptera, subordinul Sternorrhyncha, din care este derivat colorantul crimson natural, carmin. Un parazit pimar nativ la tropice și subtropice în America de Sud și Mexic, această insectă trăiește pe cactușii din genul Opuntia, hrânindu-se din seva și nutrienții plantei.
Coșenila este un cuvânt derivat din limba franceză: cochenille, limba spaniolă: cochinilla, limba engleză: cochineal, limba latină: coccinus, înseamnă "colorat-roșu ", și limba latină: coccum, înseamnă "fruct (actualmente o insectă) conținând colorant stacojiu". Mai vezi și cuvântul înrudit kermes care este sursa unuia dar mai slab colorant Mediteranean care este numit tot crimson, care era utilizat pentru a colora haine roșii înaintea descoperirii coșenilei în Lumea Nouă. Unele surse identifică cuvântul spaniol pentru cochineal ca coșenila "ar pierde" (un diminutiv din cuvântul spaniol înrudit, cerdo și chancho, într-un ultim cuvântul francez cochon, adică "porc" în semnsul de cocină, sau cuvâtul portughez cochonilha, pronunțat "cocionilha")."
Colorantul cârmâz închis este opținut prin extracția apoasă a copului uscat al insectei coșenilei femele (Dactylopius coccus/Coccus cacti). Principiul colorant al coșenilei este acidul carminic (10% din corpul uscat al insectei).
Coșenila este și numele unui produs de origine animală care se utilizează în industria alimentară la fabricarea preparatelor din carne, a produselor vegetale care imită carnea, a produselor din pește, pentru colorarea membranelor, la colorarea cerealelor pentru micul dejun. Cohinealul conține vitamina B12 care de obicei se găsește în carne și anume în ficat, motiv pentru care s-a încercat folosirea lui în așa-zisele produse vegetale care înlocuiesc produsele din carne. În industria textilă cochinealul este folosit pentru vopsirea fibrelor de origine animală cum este lâna. Coșenila este folosit pentru a produce stacojiu, portocaliu, și alte nuanțe de roșu.
Dactylopius coccus (sau coșenila pronunțat [kɒtʃɨˈniːl]) este o insectă din ordinul Hemiptera, subordinul Sternorrhyncha, din care este derivat colorantul crimson natural, carmin. Un parazit pimar nativ la tropice și subtropice în America de Sud și Mexic, această insectă trăiește pe cactușii din genul Opuntia, hrânindu-se din seva și nutrienții plantei.
Coccus cacti Linnaeus, 1758
Pseudococcus cacti Burmeister, 1839
Košeníljka (znanstveno ime Dactylopius coccus) je žuželka iz podreda Sternorrhyncha, iz katerega izhaja škrlatna barva karmin za barvanje. Je parazit, ki izvira iz tropskih in subtropskih krajev v Južni Ameriki in Mehiki in živi na kaktusih rodu Opuntia in se hrani z rastlinsko vlago in hranili.
Žuželka proizvaja karminsko kislino, ki odvrača žuželčje plenilce. Karminsko kislino, običajno 17-24 % mase posušenih žuželk, je mogoče izločiti iz telesa in jajc, nato pa se zmeša z aluminijastimi ali kalcijevimi solmi in nastane barvilo karmin, znana tudi kot košeniljka. Karmin se danes uporablja predvsem kot sestavina za barvanje v kozmetiki, zlasti za rdečila za ustnice.[1]
Karmin za barvanje je bil uporabljen v Srednji Ameriki že v 15. stoletju za barvanje tkanin in postal pomemben izvozni artikel v kolonialnem obdobju. Potem ko so v poznem 19. stoletju izumili sintetične pigmente in barvila, kot je alizarin, se je proizvodnja naravnega barvila postopoma zmanjšala. Zaskrbljenosti zdravstvene stroke glede umetnih aditivov v živilih pa je obnovila priljubljenost barvil iz košeniljke. Povečano povpraševanje je imelo za posledico, da je gojenje žuželk spet postalo dobičkonosno predvsem v Peruju, ki je največji izvoznik. V Mehiki, v nekaj mestih v državi Oaxaca, še vedno ročno barvajo tekstil s košeniljko.[2]
Obstajajo tudi druge vrste v rodu Dactylopius, ki se lahko uporabljajo za proizvodnjo košeniljkinega ekstrakta in jih zelo težko razlikujejo od D. coccus tudi izkušeni taksonomi. Anatomske razlike med vrstami so majhne, razlike so v izboru rastlinskih gostiteljev in zelo različni geografski razširjenosti.
Košeniljko so uporabljali že Azteki in Maji v Mezoameriki. Enajst mest, ki jih je osvojil Moctezuma v 15. stoletju je plačalo letni davek z 2000 okrašenimi bombažnimi odejami in 40 vrečkami košeniljke.[3] V kolonialnem obdobju je proizvodnja košeniljke hitro rasla. Proizvajali so jo skoraj izključno v Oaxaci, postala je drugi najbolj pomemben izvozni artikel za srebrom.[4] Kmalu po španski osvojitvi azteškega imperija se je začel izvoz v Španijo in 17. stoletju je bila pomembna surovina. Barvilo se je uporabljalo po vsej Evropi in je bil tako zelo cenjeno, da je njegova cena redno kotirala na londonski in amsterdamski blagovni borzi. Leta 1777 je francoski botanik Nicolas - Joseph Thiery de Menonville, ki se je predstavljal kot botanik-zdravnik, pretihotapil žuželke in blazinice iz kaktusa Opuntia v Saint Domingue (francoska kolonija). Poskus ni uspel in mehiški monopol je ostal nedotaknjen. [ 7] Po mehiški vojni za neodvisnost leta 1810-1821, se je mehiški monopol končal. Množična proizvodnja košeniljke se je pojavila predvsem v Gvatemali in na Kanarskih otokih, tudi v Španiji in severni Afriki.
Povpraševanje po košeniljki se je močno zmanjšalo z izumom alizarina in mnogih drugih umetnih barvil v Evropi sredi 19. stoletja. To je povzročilo znaten finančno šok pri proizvajalcih. Občutljivost ročnega dela potrebnega za vzrejo žuželke, ni moglo tekmovati s sodobnimi metodami nove industrije in z znižanjem proizvodnih stroškov. V 20. stoletju se proizvodnja in uporaba skoraj ustavila. Reja je košeniljke je bila domena predvsem zaradi ohranjanja tradicije.
V novejšem času je proizvodnja spet narašča.[5] Eden od razlogov je ugotovitev, da so številne sintetične rdeče barve rakotvorne.
Košeniljke so mehki, ploščati, ovalni kaparji. Samice so brez kril in približno 5 mm dolge in tvorijo grozde na blazinah kaktusa. Prodirajo skozi kaktus s kljunom podobnimi usti in se hranijo s sokom. Po parjenju oplojene samice povečajo velikost in izležejo drobne nimfe. Nimfe izločajo voskasto belo snov za zaščito pred izgubo vode in pred prekomernim soncem. Ta snov naredi košeniljke kot bele ali sive kepice, čeprav telo žuželke in njenih nimf pod pritiskom spusti rdeč pigment (notranja stran žuželke je videti temno vijolične barve). Odrasli samci se lahko ločijo od samic saj imajo krila in so precej manjše velikosti.
V prvi fazi razvoja nimfa proizvaja škrlat. Premikajo se na mesto hranjenja in proizvajajo dolge voskaste nitke. Kasneje se premaknejo na rob kaktusa, kjer veter ujame vosek in nosi žuželke za novega gostitelja. Ti posamezniki vzpostavijo na novem gostitelju krmišče in proizvajajo nove generacije košeniljk. Male nimfe se krmijo na kaktusu, dokler ne dosežejo spolno zrelost. Živijo le tako dolgo da se oplodijo. Samice običajno presegajo število samcev zaradi okoljskih dejavnikov.
Dactylopius coccus je v naravi doma v tropskih in subtropskih krajih Južne Amerike in Mehike. Obstaja 200 vrst kaktusov Opuntia in skoraj na vseh je mogoče gojiti košeniljko, najbolj pogosta je Opuntia ficus - indica.[6] D. coccus je bilo opaziti vrstah Opuntia amyclaea, O . atropes, O. cantabrigiensis, O. brasilienis, O. ficus - indica, O. fuliginosa, O. jaliscana, O. leucotricha, O. lindheimeri, O. microdasys, O. megacantha, O. pilifera, O. robusta, O . Sarca, O. schikendantzii, O. stricta, O. streptacantha in O. tomentosa.
Košeníljka (znanstveno ime Dactylopius coccus) je žuželka iz podreda Sternorrhyncha, iz katerega izhaja škrlatna barva karmin za barvanje. Je parazit, ki izvira iz tropskih in subtropskih krajev v Južni Ameriki in Mehiki in živi na kaktusih rodu Opuntia in se hrani z rastlinsko vlago in hranili.
Žuželka proizvaja karminsko kislino, ki odvrača žuželčje plenilce. Karminsko kislino, običajno 17-24 % mase posušenih žuželk, je mogoče izločiti iz telesa in jajc, nato pa se zmeša z aluminijastimi ali kalcijevimi solmi in nastane barvilo karmin, znana tudi kot košeniljka. Karmin se danes uporablja predvsem kot sestavina za barvanje v kozmetiki, zlasti za rdečila za ustnice.
Karmin za barvanje je bil uporabljen v Srednji Ameriki že v 15. stoletju za barvanje tkanin in postal pomemben izvozni artikel v kolonialnem obdobju. Potem ko so v poznem 19. stoletju izumili sintetične pigmente in barvila, kot je alizarin, se je proizvodnja naravnega barvila postopoma zmanjšala. Zaskrbljenosti zdravstvene stroke glede umetnih aditivov v živilih pa je obnovila priljubljenost barvil iz košeniljke. Povečano povpraševanje je imelo za posledico, da je gojenje žuželk spet postalo dobičkonosno predvsem v Peruju, ki je največji izvoznik. V Mehiki, v nekaj mestih v državi Oaxaca, še vedno ročno barvajo tekstil s košeniljko.
Obstajajo tudi druge vrste v rodu Dactylopius, ki se lahko uporabljajo za proizvodnjo košeniljkinega ekstrakta in jih zelo težko razlikujejo od D. coccus tudi izkušeni taksonomi. Anatomske razlike med vrstami so majhne, razlike so v izboru rastlinskih gostiteljev in zelo različni geografski razširjenosti.
Koschenillsköldlus[1] (Dactylopius coccus) är en insekt som odlas för att tillverka färgämnet koschenill, även kallat karmin.
Färgämnet fick redan under 1500-talet stor kommersiell betydelse och spanjorerna hade skaffat sig monopol på handeln.
I merkantilismens tidevarv skulle Carl von Linné försöka uppföda koschenillöss i Sverige. 1755 kom en försändelse från Surinam – avsändaren var hans ”lärjunge” Daniel Rolander – i vilken bland annat några koschenillkaktusar fanns med. Exemplaren var fulla av löss. Olyckligtvis var inte Linné hemma vid leveransen. När hans trädgårdsmästare såg de många insekterna sköljde han omsorgsfullt bort dem. Linné berättar själv att han fick en svår migrän när han fått klart för sig vad som hade hänt, och därefter avskedade han trädgårdsmästaren.
Odling av koschenillsköldlöss var vanligare innan syntetiska färgämnen introducerades, men har på grund av ökad skepsis mot syntetiskt framställda produkter nu fått en renässans. För odlingen används kochenillkaktusar (Nopalea) och opuntior (Opuntia).
Det röda färgämne som utvinns ur koschenillsköldlöss kan användas som livsmedelstillsats och har då E-numret E120.[2]
Koschenillsköldlus (Dactylopius coccus) är en insekt som odlas för att tillverka färgämnet koschenill, även kallat karmin.
Coccus cacti Linnaeus, 1758
Pseudococcus cacti Burmeister, 1839
Dactylopius coccus, Dactylopiidae ailesinden değişik kaktüslerde asalak olarak yaşamını sürdüren bir böcek türü. Çok eski yıllardan beridir bilinen ve kullanılan, kırmızı rengi veren bir böcektir. İlk olarak Aztek'ler[1] tarafından kök boyası olarak kırmızı rengi vermek amacı ile kullanılmıştır.
Avrupa'ya 16. yüzyılda gelmiştir ve başta çeşitli gıda maddelerine renk vermenin yanı sıra tekstil, kozmetik sanayinde de kullanılmaya ve yaygınlaşmaya başlamıştır. Karmin bu böceğinin dişilerinden veya yumurtalarından çıkartılan bir boya pigmentidir.
D. coccus; Kanarya Adaları'nda ve Meksika'da yaşayan bir böcektir. Doğal ortamında çoğaldığı gibi kültürel olarak da yetiştirilmektedir.
Kaktüs bitkisine kene gibi yapışarak hayatını sürdürür. D. coccus için özel tarlalar kurulur. Bu böcekler ve larvaları, Meksikalı köylüler tarafından toplanır.
Böcekten elde edilen karmin maddesi gıda renklendirme ajani olarak kozmetiklerde, ilaç sanayiinde ve boyacılıkta kullanılmaktadır. Etleri, sosları, kırmızı deniz ve işlenmiş kanatlı ürünleri de içine alan geniş bir gıda ürünü yelpazesinde kullanılan karmin, sosisler ve işlenmiş kümes hayvanı gibi et ürünlerinde, meyve preperatlarında, reçel ve marmelatlarda, koruyucularda, jelatinli tatlılarda, pasta ve fırın ürünlerinde, dondurmalarda, kolalarda, şekerlemelerde ve süt ürünlerinde de doğal renklendirici olarak bulunabilir[2]. Bir insan yiyecekler ile birlikte yılda ortalama bir ilâ iki damla karminik asit tüketmektedir.[3].
Kozmetiklerde ise saç ve cilt bakım ürünlerinde, rujlarda, yüz pudralarında, allıklarda kullanılmaktadır[3][4].
Doğal olduğu için yan etkileri çok azdır, toksik veya kanserojen değildir.[5] Bununla birlikte, çok nadiren bazı duyarlı kişilerde anafilaktik şok tepkisine sebep olabilir [6][7]
Bu böcekler Meksika, Bolivya, Şili, Kanarya Adaları ve Peru’da dikenli bir kaktüste yaşarlar.
Dactylopius coccus, Dactylopiidae ailesinden değişik kaktüslerde asalak olarak yaşamını sürdüren bir böcek türü. Çok eski yıllardan beridir bilinen ve kullanılan, kırmızı rengi veren bir böcektir. İlk olarak Aztek'ler tarafından kök boyası olarak kırmızı rengi vermek amacı ile kullanılmıştır.
Avrupa'ya 16. yüzyılda gelmiştir ve başta çeşitli gıda maddelerine renk vermenin yanı sıra tekstil, kozmetik sanayinde de kullanılmaya ve yaygınlaşmaya başlamıştır. Karmin bu böceğinin dişilerinden veya yumurtalarından çıkartılan bir boya pigmentidir.
В середині липня самиця червця відкладає приблизно 600—700 яєць, укладених в землі в білу, схожу на воскову, оотеку[ru]. Якщо личинки не виходять з яйця до кінця серпня-початку вересня, вони залишаються всередині до кінця зими. В кінці березня або на початку квітня личинки виходять із землі і протягом короткого часу харчуються низькоростучим листям рослини-господаря. Після цього повертаються під землю і живуть на корінні рослини. У цей момент личинки линяють: скидають свої екзоскелети разом з ногами і вусиками. Після цього вони інцистуються, формуючи зовнішнє захисне покриття (цисту) біля тканини кореня.
Цисти — невеликі темно-червоні або фіолетові бульбашки, зібрані на коренях рослини-господаря. Жіноча циста 3—4 міліметри в діаметрі. Чоловіча циста у два рази менша від жіночої. На 500 жіночих цист зустрічається лише одна чоловіча. Цисти линяють декілька разів. Коли чоловіча личинка досягає третього ступеня розвитку, вона утворює тонкий білий кокон і на початку червня перетворюється в лялечку. В кінці червня або на початку липня самиці, які зберігають свої личинкові форми, знову виходять на поверхню і повільно піднімаються на верхівку рослини-господаря. Дорослі самці, з крилами та характерними відростками в кінці живота, залишають кокони і приєднуються до самиць через кілька днів. Дорослі самці не харчуються і вмирають невдовзі після спарювання, а самиці повертаються під землю, де відкладають яйця. Після відкладання яєць самиця комах помирає.
Комаха живе на трав'янистих рослинах Центральної Європи, які ростуть на піщаних і посушливих ґрунтах. Її основна рослина-господар — червець багаторічний (Scleranthus perennis), вид рослин з родини гвоздичних.
З пігментів тіла самиць червця виготовляється харчова добавка Е120 кармін (кармінова кислота) — барвник густого червоного (кармінового) кольору.
Вміст кармінової кислоти в екстракті червця становить близько 20 %.
Місяць червень дістав свою назву завдяки тому, що цього місяця починають збирання «черви» — личинок цієї комахи. З них в давнину добували червону фарбу, якою фарбували давньоруські стяги.[1][неавторитетне джерело]
Комах збирають незадовго перед тим як жіноча черва (личинка) досягне зрілості, тобто в кінці червня, зазвичай на день святого Іоанна Хрестителя (24 червня), тому в багатьох країнах народна назва барвника — «кров святого Іоанна». У процесі збору рослина висмикувалась з корінням, з коріння збирались личинки. В середньому з кожної рослини збиралось близько десяти комах. Земельні ділянки культивувались для того, щоб компенсувати високий рівень знищення рослин. Личинки вбивались киплячою водою або оцтом, висушувались на сонці або в печі і розчинялись у хлібній заквасці або квасі для видалення жиру. Екстракт потім використовувався для фарбування шовку, вовни, бавовни або льону. Процес фарбування потребує приблизно 3—4 унції барвника на фунт шовку (180—250 г на кілограм), один фунт барвника міг пофарбувати майже 20 фунтів вовни (50 г на кілограм).
Червець широко застосовувався в Європі в середні віки і в епоху відродження як барвник. У 15-му і першій половині 16-го століття червець був одним з головних товарів експорту з Польщі, Литви та України. Торгівля в основному була монополізована єврейськими купцями, які купували фарбу у селян. Купці відправляли барвник з великих польських міст, таких як Краків, Гданськ (Данциг) і Познань. Звідти товар вивозився до південної Німеччини і північної Італії, Франції, Англії, Османської імперії та Вірменії. Торгівля була прибутковим бізнесом для єврейських посередників, відповідно до Марцина[pl] з Ужендува (1595), один фунт польської кошенілі коштував від чотирьох до п'яти венеціанських дукатів. За кількісними показниками торгівля досягла піку в 1530-ті рр. Згідно з податковими регістрами, у 1534 близько 30 тонн барвника були продані лише тільки в Познані. У виданні 1650 р. дослідник поліських боліт Даніель Цвікер окремо позначив розповсюдження польської кошенілі на Поліссі.
Польська кошеніль в другій половині 16 століття була витіснена з європейського ринку більш дешевою мексиканською. Барвник з червця, який до того був експортним продуктом, продовжував використовуватись локально. Його використовували для фарбування тканин у малиновий колір, популярний в одязі заможного українського козацтва та польської шляхти, харчовий барвник, косметичний та лікувальний засіб у народній медицині.
У 2009 в ході судового розгляду з'явився домисел про те, що до складу харчових добавок Кока-Коли входить харчовий барвник кармін (екстракт кошенілі). Компанія спростувала цей закид[2].
Rệp son, còn gọi là bọ yên chi (chữ Hán: 燕脂蟲, yên chi trùng, nghĩa là bọ phấn thoa mặt), có tên khoa học là Coccus cacti hoặc Dactylopius coccus. Giống bọ này gốc từ México, nhưng sau được nuôi ở Trung Mỹ và Nam Mỹ để lấy phẩm.
Loài rệp son này thường sống bám vào loại cây xương rồng "lê gai" (Opuntia engelmannii), tụm lại từng nhóm mà hút chất nước của cây. Đàn bọ ăn bám này có thể làm thiệt hại cây đến nỗi cây héo chết. Chúng tiết ra chất sáp trắng để che giấu và để bảo vệ cơ thể cho khỏi khô.
Sắc đỏ yên chi là do chất axít carminic trong con bọ này. Người ta dùng xác rệp son cái khô hoặc trứng của nó để làm phẩm đỏ. Phẩm này được dùng trong mỹ phẩm, thực phẩm, vải, sơn... Từ khi có phẩm đỏ yên chi nhân tạo, phẩm của rệp son không được dùng nhiều nữa.
Phương tiện liên quan tới Dactylopius coccus tại Wikimedia Commons
Tra cochineal trong từ điển mở tiếng Việt Wiktionary|accessdate=
(trợ giúp)
Rệp son, còn gọi là bọ yên chi (chữ Hán: 燕脂蟲, yên chi trùng, nghĩa là bọ phấn thoa mặt), có tên khoa học là Coccus cacti hoặc Dactylopius coccus. Giống bọ này gốc từ México, nhưng sau được nuôi ở Trung Mỹ và Nam Mỹ để lấy phẩm.
Loài rệp son này thường sống bám vào loại cây xương rồng "lê gai" (Opuntia engelmannii), tụm lại từng nhóm mà hút chất nước của cây. Đàn bọ ăn bám này có thể làm thiệt hại cây đến nỗi cây héo chết. Chúng tiết ra chất sáp trắng để che giấu và để bảo vệ cơ thể cho khỏi khô.
Sắc đỏ yên chi là do chất axít carminic trong con bọ này. Người ta dùng xác rệp son cái khô hoặc trứng của nó để làm phẩm đỏ. Phẩm này được dùng trong mỹ phẩm, thực phẩm, vải, sơn... Từ khi có phẩm đỏ yên chi nhân tạo, phẩm của rệp son không được dùng nhiều nữa.
Мексиканская кошениль[1][2] (Dactylopius coccus) — вид насекомых рода Dactylopius из семейства Dactylopiidae. Из самок добывают вещество, используемое для получения красного красителя — кармина[3][4].
Длина самцов 2-4 миллиметров, самок 10-12 миллиметров. Самка мексиканской кошенили в молодости присасывается хоботком к растению, сосёт сок и никогда не двигается с места; здесь же она оплодотворяется и кладёт яйца.
Живёт на кактусах рода опунция, получила самое широкое распространение.
Богатая карминовой кислотой (до 95 %), она, в конечном итоге, вытеснила все остальные виды кошенили, применявшиеся в красильном деле. Ещё ацтеки усердно разводили мексиканскую кошениль на плантациях нопального кактуса[5]. Известный правитель ацтеков Монтесума брал дань с завоеванных им городов в виде двух тысяч украшенных одеял и 40 мешков мексиканской кошенили[6]. В Европу этот краситель был завезен испанцами из Центральной и Южной Америки в XVI веке, и, как свидетельствуют историки, объём его импорта был настолько высок, что уступал лишь серебру[7].
В XX веке с развитием производства синтетических красителей разведение мексиканской кошенили резко сократилось, однако натуральный кармин ещё используется в некоторых отраслях промышленности: пищевой, парфюмерной и других, а также для окраски гистологических препаратов. Краска добывается путём умерщвления самок насекомого в уксусной кислоте, либо от воздействия высокой температуры.
В 2007 году на судебном процессе в Турции глава действующего в Турции Совета мира Фонда Святого Николая Муаммер Карабулут (Muammer Karabulut) заявил, что кармин из мексиканской кошенили добавляют в кока-колу, и именно из-за этого кока-кола имеет коричневатый оттенок[8]. Однако, какими именно исследованиями это было установлено, не уточнил. Позднее на официальном сайте компании разместили комментарий, опровергающий вхождение кармина в состав напитка[9].
Основным красящим веществом кошенили является карминовая кислота. Наибольшее количество карминовой кислоты (до 95 %) содержится в мексиканской[7] и араратской кошенили (Porphyrophora hamelii). Есть предположения, что араратская кошениль применялась для крашения ещё в VII веке до н. э. Польская кошениль (Porphyrophora polonica) помимо карминовой, содержит до 30 % кермесовой кислоты C16H10O8. Этот краситель использовали в Центральной и Северной Европе с VI века н. э. во время военных конфликтов, когда другие источники красных красителей были недоступны[7].
Мексиканская кошениль (Dactylopius coccus) — вид насекомых рода Dactylopius из семейства Dactylopiidae. Из самок добывают вещество, используемое для получения красного красителя — кармина.
Длина самцов 2-4 миллиметров, самок 10-12 миллиметров. Самка мексиканской кошенили в молодости присасывается хоботком к растению, сосёт сок и никогда не двигается с места; здесь же она оплодотворяется и кладёт яйца.
Живёт на кактусах рода опунция, получила самое широкое распространение.
胭脂蟲(学名:Dactylopius coccus)原产于美洲。雌虫体内含胭脂红酸,可以用来制造绯红色(胭脂紅)染料。胭脂蟲是哥伦布交换(Columbian Exchange)之一。在地理大发现时代,在哥伦布發現美洲之初,胭脂虫被引入了歐洲。當運送胭脂蟲的西班牙商船被英國或德國的海盜劫掠時,对胭脂蟲的价值和用处一无所知的海盜們往往會把貨物扔進大海。
目前,胭脂虫被使用於布料染色、食用色素和化粧品。但作為食用色素時(例如常見於草莓果醬),多會加註警語,以防素食者誤食及避免過量服用胭脂蟲食用色素。
胭脂蟲(学名:Dactylopius coccus)原产于美洲。雌虫体内含胭脂红酸,可以用来制造绯红色(胭脂紅)染料。胭脂蟲是哥伦布交换(Columbian Exchange)之一。在地理大发现时代,在哥伦布發現美洲之初,胭脂虫被引入了歐洲。當運送胭脂蟲的西班牙商船被英國或德國的海盜劫掠時,对胭脂蟲的价值和用处一无所知的海盜們往往會把貨物扔進大海。
目前,胭脂虫被使用於布料染色、食用色素和化粧品。但作為食用色素時(例如常見於草莓果醬),多會加註警語,以防素食者誤食及避免過量服用胭脂蟲食用色素。
聚集在一起的雌蟲
仙人掌属上寄生的胭脂虫
胭脂紅
胭脂虫染色过的羊毛
Coccus cacti Linnaeus, 1758 Pseudococcus cacti Burmeister, 1839
和名 コチニールカイガラムシ 英名 Cochinealコチニールカイガラムシ(英:Cochineal、学名:Dactylopius coccus Costa)は、コチニールカイガラムシ科のカイガラムシの一種。別名、エンジムシ(臙脂虫)。
メスの成虫の体長は3mmほど。オスはその約半分。
ウチワサボテン属のサボテンに寄生し、アステカやインカ帝国などで古くから養殖され、染色用の染料に使われてきた。虫体に含まれる色素成分の含有量が多いため、今日色素利用されるカイガラムシの中ではもっともよく利用され、メキシコ、ペルー、南スペイン、カナリア諸島などで養殖され、染色用色素や食品着色料、化粧品などに用いられている(コチニール色素の項を参照のこと)。
ウィキメディア・コモンズには、コチニールカイガラムシに関連するメディアがあります。 この項目は、動物に関連した書きかけの項目です。この項目を加筆・訂正などしてくださる協力者を求めています(Portal:生き物と自然/プロジェクト:生物)。 この項目は、布や繊維、それを素材とする製品に関連した書きかけの項目です。この項目を加筆・訂正などしてくださる協力者を求めています(P:ファッション/P:技術と産業)。