Los decápodos (Decapoda, del griego δέκα déka, 'diez' y πούς, podós, 'pie') son un orden de crustáceos dentro de la clase Malacostraca, con muchos grupos familiares, como cangrejos y centollas (Brachyura), langostas (Palinuridae), bogavantes y cigalas (Nephropidae), camarones (Caridea), langostinos (Dendrobranchiata), entre otros. Los decápodos pueden ser depredadores, herbívoros, omnívoros, detritívoros y carroñeros.
Como su nombre lo indica, todos los decápodos tienen diez patas; son los últimos cinco de los ocho pares de apéndices torácicos característicos de los crustáceos. Los tres primeros pares funcionan como piezas bucales, denominándose maxilípedos al resto de pereiopodos. En muchos decápodos, sin embargo, un par de patas tienen pinzas alargadas; la pinza se llama quela, por lo que esas patas pueden llamarse quelípedos. Otros apéndices se encuentran en el pleon o abdomen, donde cada segmento posee un par de pleópodos birrámeos, de los cuales los últimos forman parte de la cola (junto con el telson) y son llamados urópodos.
La clasificación del orden Decapoda depende de la estructura de los branquias y de las patas, y del modo en que sus larvas se desarrollan, dando lugar a dos subórdenes:
Los camarones (incluyendo muchas especies coloquialmente llamadas "camaroncitos", tales como camarón blanco son Dendrobranchiata. Los grupos restantes, incluyen verdaderos camarones, son los Pleocyemata.
La siguiente clasificación al nivel de superfamilias sigue a Martin y Davis,[1] con cambios basados en recientes estudios morfológicos y moleculares.[2][3][4]
Orden Decapoda Latreille, 1802
Los decápodos (Decapoda, del griego δέκα déka, 'diez' y πούς, podós, 'pie') son un orden de crustáceos dentro de la clase Malacostraca, con muchos grupos familiares, como cangrejos y centollas (Brachyura), langostas (Palinuridae), bogavantes y cigalas (Nephropidae), camarones (Caridea), langostinos (Dendrobranchiata), entre otros. Los decápodos pueden ser depredadores, herbívoros, omnívoros, detritívoros y carroñeros.
Deseteronožci (znanstveno ime Decapoda) so red rakov, v katerega uvrščamo okoli 14.000 danes živečih opisanih vrst,[1] kar predstavlja skoraj četrtino vseh znanih vrst rakov, in so najprepoznavnejša skupina med njimi. Sem sodijo kozice, jastog, rakovice in druge poznane skupine rakov. Večina predstavnikov je morskih, poselili pa so tudi sladke vode in nekaj vrst kopno.
V splošnem so deseteronožci razmeroma veliki raki, čeprav najdemo med njimi tudi take centimetrskih velikosti. Skupina je dobila ime po tem, da imajo njeni predstavniki pet parov nog za hojo (hodilk ali pereiopodov), ostali trije pari oprsnih nog pa se nahajajo ob ustih ali manjkajo - če so prisotni, služijo za mehansko obdelavo hrane in jim pravimo čeljustne nožice. Usta vodijo skozi kratek požiralnik v zajeten osrčnik z manjšo votlino zadaj, kamor se odpira hepatopankreas. Hepatopankreas je glavni prebavni organ, ki izloča prebavne encime, absorbira hranljive snovi in jih skladišči. Delci, ki so preveliki da bi vstopili v hepatopankreas, se prenesejo v črevo in izločijo. Druga glavna značilnost je koš - oklep, ki prerašča vse člene oprsja in ob straneh sega navzdol preko osnov nog.
Oprsne noge so dvovejnate in se v večini primerov zaključujejo z drobnimi škarjami, ki so povečane pri prvem paru mnogih znanih vrst deseteronožcev kot klešče. Iz baze nog izraščajo šopaste škrge, ki jih v celoti pokriva bočni del koša. Ta izrašča ob strani navzdol in tvori jasno definirano dihalno votlino, ki se odpira navzven samo z dvema luknjicama spredaj in zadaj.
Razen teh osnovnih lastnosti imajo deseteronožci iz različnih nižjih taksonov malo skupnega. Raznolikost telesne zgradbe je tesno povezana z načinom premikanja, to pa z življenjskim okoljem in ekologijo vrst. Po telesni zgradbi ločimo tri jasno definirane skupine deseteronožcev:
Z izjemo rakovic imajo zunanjo oploditev. Spermo v obliki spermatofora samci s preoblikovanim prvim parom zadkovih nožic bodisi odložijo na prsni del samičinega oklepa, bodisi imajo le-te posebno strukturo za prevzem (spermateko) na tistem mestu. Parijo se kmalu po levitvi samic; spola se najdeta s pomočjo feromonov, pred samim parjenjem pa je pogost tudi ritual dvorjenja, ki lahko vključuje vidne (značilno mahanje s tipalnicami in kleščami, premikanje telesa ipd.) in zvočne signale (npr. praskanje ali potrkovanje po podlagi). Kmalu po parjenju samice izležejo jajčeca, ki se takrat tudi oplodijo.
Iz jajčeca se lahko izležejo kot ličinke (navpliji) ali kot že preobraženi miniaturni rakci (dekapoditi). Preden dosežejo polno velikost se večkrat levijo, poimenovanje posameznih stadijev pa se od skupine do skupine razlikuje. Stadij ličinke je po navadi skrajšan pri deseteronožcih, ki živijo v hladnih ali globokih morjih, pri sladkovodnih deseteronožcih pa je največkrat povsem odsoten.
Dolžina življenja je močno odvisna od pogojev v okolju. Najdlje živijo vrste mrzlih morij.
Večina predstavnikov je morskih, zasedajo pa tudi druge ekološke niše, vključno s kopnim. Najprimitivnejši deseteronožci, ki jih označujemo kot »rakce«, živijo v odprtem morju (pelagialu). Ločujejo se v dve skupini: tisti, ki živijo v razmeroma plitvi vodi, so brez barve in prozorni, škampi globokega morja (500 m globine ali več) pa so rdečkaste barve, pogosto s posebnimi svetilnimi organi. Večina rakcev pa živi na dnu med morskim rastlinjem, kamni in peskom in plavajo le občasno, mnogi med njimi pa tudi kopljejo po mehki podlagi. Tudi vsi preostali deseteronožci so bentoški, ti so najbolj prilagojeni na plazenje po dnu, kar vključuje dorzoventralno sploščeno telo in močne noge. Njihove zadkove nožice niso prilagojene za plavanje, plavajo lahko le vzvratno s sunkovitimi zamahi repa.
Mnogo deseteronožcev živi v sožitju s spužvami, plaščarji, školjkami in drugimi mehkužci, koralami, morskimi kumarami ali morskimi vetrnicami. Raki bodisi živijo v drugih organizmih, ki jim služijo kot zaščita pred plenilci, bodisi jih imajo pritrjene na oklep in jih prenašajo s seboj. Raki samotarji (naddružina Paguroidea) so znani po tem, da živijo v zapuščenih polžjih hišicah. Pri več nesorodnih skupinah deseteronožcev se je razvilo tudi sožitje z ribami; ti raki, imenovani čistilci, se prehranjujejo z ostanki hrane in zunanjimi zajedavci, ki jih pobirajo s telesne površine rib ali celo iz notranjosti škržne votline. Svoje bivališče uporabljajo tudi kot »čistilnico«, kamor se ribe prihajajo čistit.
Prehranjujejo se na mnoge različne načine, večina pa kombinira plenilstvo (lovijo v glavnem druge večje nevretenčarje) in mrhovinarstvo. Drugi imajo obustne okončine in tipalnice preoblikovane za filtracijo vode. Za razliko od morskih je večina kopenskih in sladkovodnih vrst rastlinojedih.
Ekonomsko so najpomembnejši deseteronožci rakci iz rodu Penaeus in sorodni, ki jih lovijo vlečnimi mrežami in masovno gojijo v morskih farmah. Lov na rakce je najbolj razvit v ameriškem delu Mehiškega zaliva in ob jugovzhodni atlantski obali ZDA, največje farme pa so v Južni Ameriki, na Japonskem ter v preostalem delu Azije. Jastoge v manjšem obsegu lovijo v pasti na dnu, največ v tropskih in subtropskih predelih sveta.
Deseteronožce uvrščamo v nadred Eucarida skupaj s planktonskim redom Euphausiacea, s katerim si delijo gradbeni tip »rakca« in dobro razvit oklep.
Natančna sistematska razvrstitev deseteronožcev še ni določena, saj se z raki v primerjavi z ostalimi skupinami živali ukvarja majhno število specialistov, sploh glede na raznolikost skupine in število vrst. Spodnja razvrstitev podredov in infraredov temelji na kladistični analizi morfoloških znakov, genetskih znakih (vključno z razvojno genetiko), morfologiji ličink in ultrastrukturi semenčic.[2] Ta razvrstitev še ni splošno sprejeta in se lahko z novimi odkritji še spremeni.
Slovenski imeni za oba podredova (razmetači in repogojci) se nanašata na ravnanje predstavnikov z jajčeci - razmetači (podred Dendrobranchiata) jih »razmečejo« naokrog po vodi, repogojci (podred Pleocyemata) pa jih valijo pod zadkom (repom). Predvsem med repogojci je mnogo izjem tega pravila.
V Jadranu živi okoli 150 vrst deseteronožcev, približno polovica toliko pa je znanih za Tržaški zaliv. Med razmetači se v slovenskih vodah redno pojavlja le grebenasta kozica (Sicyonia carinata). Bolj zastopani so repogojci, od katerih najdemo na tem območju največ vrst pravih kozic in rakovic. Najbolj znana med njimi sta mali samotarec (Diogenes pugilator), ki je priljubljen kot vaba za trnkarje, in obrežna ali navadna rakovica (Carcinides maenas), ki je najprepoznavnejši prebivalec obale. Favnistično so zanimive kozice iz rodu jamskih kozic (Troglocaris), ki so prave jamske živali, živijo po vsem dinarskem krasu.
Najbolj znani raki v Sloveniji so 3 avtohtone vrste sladkovodnih košarjev (naddružina Astacidea) od petih evropskih, vse uvrščamo med potočne rake (družina Astacidae). To so jelševec (Astacus astacus), koščak (Austropotamobius torrentium) in primorski koščak (Austropotamobius pallipes). Podobno kot v preostalem delu Evrope je slovensko populacijo deseteronožcev zdesetkala bolezen račja kuga, ki je prišla konec 19. stoletja iz Severne Amerike. Do pred nedavnim za razliko od ostalih evropskih držav v Sloveniji niso zabeležili pojavljanja tujerodnih vrst deseteronožcev, leta 2003 pa so v porečju Mure odkrili signalnega raka (Pacifastacus leniusculus), ki bo v prihodnosti verjetno dodatno ogrozil avtohtono favno deseteronožcev v Sloveniji.[3]
Po uredbi o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah je na seznamu zavarovanih šest vrst deseteronožcev. Poleg omenjenih treh sladkovodnih košarjev so to še jastog (Homarus gammarus), veliki morski pajek (Maja squinado), primorska kozica (Palaemonetes antennarius) in rak nagajivček (Scyllarus arctus).[4]
|title= (pomoč) Deseteronožci (znanstveno ime Decapoda) so red rakov, v katerega uvrščamo okoli 14.000 danes živečih opisanih vrst, kar predstavlja skoraj četrtino vseh znanih vrst rakov, in so najprepoznavnejša skupina med njimi. Sem sodijo kozice, jastog, rakovice in druge poznane skupine rakov. Večina predstavnikov je morskih, poselili pa so tudi sladke vode in nekaj vrst kopno.
